Demokracija ali diktatura: debatirajmo

Imel sem srečo, da sem poznal svojega pradeda. Nono Pepi mi je pripovedoval o dogodivščinah, ki jih je doživel med partizani v času druge svetovne vojne. Pri devetih letih sem občudoval moške in ženske, ki so se v enem izmed najtemnejših obdobij zgodovine borili za svoje pravice. Ni šlo vedno le za boj, temveč pogosto tudi za preživetje. Težki časi so utrdili občutek skupnosti: ljudje so se združili za skupno dobro, spoštovali so svoje vloge in gojili pozitivne vrednote. Tisti, ki so imeli znanje, so spregovorili, drugi pa so poslušali. Na ta način so lahko zgradili boljši svet: gospodarski razcvet, rojstvo Sveta Evrope, porast vpisa na univerzah in vsesplošen napredek so pripomogli k razvoju mest in družbe.

Danes, 79 let po koncu vojne, žal hrepenim po neki obliki diktature. Ne govorim o zatiralski diktaturi, ki ne zagotavlja nobenih pravic, ampak o razsvetljeni diktaturi, ki jo vodijo sposobni posamezniki z željo po doseganju skupnega dobrega. Posamezniki, ki znajo ponuditi hitre in korenite rešitve. V tem času, ko si vsi pridržujejo pravico do izražanja mnenja o zapletenih vprašanjih, četudi nimajo zadostnega znanja, se razprava hitro spremeni v vojno mnenj. Zdi se, da se demokracija, namesto da bi bila kraj debate in rasti, sooča s krizo lastnega pomena.

Platon je v svoji Republiki opozoril, da se demokracija lahko izrodi v pokvarjeno obliko, če nanjo bolj kot skupno dobro vplivajo osebni interesi. To ciklično nazadovanje pa ni zgolj teorija; je resničnost, ki jo opazujemo vsak dan. Moje razočaranje nad demokratičnimi institucijami me tako vodi k vprašanju, ali oblika diktature lahko ponudi odgovor na trenutne probleme.

Vendar pa ne verjamem, da je diktatura lahko dokončna rešitev. Po mojem mnenju je treba pravi odgovor iskati v širjenju izobrazbe in splošne zdrave pameti. A da bi to dosegli, so potrebna leta predanosti in trenutno smo še daleč od družbe, v kateri bi bila znanje in ozaveščenost temeljni vrednoti. Samo z ustreznim izobraževanjem in vzgojo lahko usposobimo državljane, ki razumejo kompleksnost sveta in sprejemajo premišljene odločitve.

Zgodovina nas tudi uči, da demokracija ni samoumevna. Nenehno jo je treba braniti in gojiti, tako kot živ organizem. Zato bi pravico do demokracije morda morali izgubiti, da bi si jo nato lahko ponovno izborili. Kot nas uči star pregovor, lahki časi ustvarjajo šibke ljudi, težki časi pa proizvajajo močne ljudi. Sodobne izzive tako predstavljajo iskanje ravnovesja med tema dvema dinamikama, krepitev kulture dialoga in aktivnega sodelovanja, premagovanje inercije in preprečevanje konfliktov. To so težki izzivi.

V sodobnem času se demokracija sooča s številnimi grožnjami. Tako imenovane "fiktivne demokracije" se pojavljajo na različnih koncih sveta, kjer navidezno legitimne vlade sprejemajo odlocitve, ki spodkopavajo temeljne svoboščine. Ključno je, da ne podcenjujemo moči populizma, ki se hrani z nevednostjo in strahom ljudi ter ustvarja delitve v družbi. Da bi se lahko spopadli s temi izzivi, moramo gojiti kritično kulturo, ki državljane spodbuja k premisleku o prevladujočih prepričanjih in iskanju resnice.

Prav tako ne moremo prezreti vloge medijev in komunikacije pri oblikovanju javnega mnenja. V digitalni dobi, ko informacije krožijo hitreje, je razvijanje kritičnega odnosa, ki nam omogoča ločevanje zanesljivih virov od pristranskih, ključnega pomena. Kar je zopet težko, če ne celo nemogoče. Kot državljani, ljudje, smo odgovorni za to, da se opremimo s čim več informacijami, ki nam bodo omogočile, da se soočimo tudi z nasprotnimi mnenji, kajti resnica je vedno nekje vmes.

Če sklenemo, predstavljata demokracija in diktatura dve plati iste medalje. Družba bo odločila, katera izmed dveh bo prevladala. Boj za svobodo in pravice je stalna naloga, ki zahteva trud. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti, ali želimo graditi boljšo prihodnost. Samo če se za to odločimo, se lahko izognemo obdobjem korupcije in nazadovanja ter si prizadevamo za družbo, ki je resnično pravična in vključujoča. Pravi izziv našega časa je torej doseganje spoznanja, da je sprememba mogoča le, če se je večina, ne le peščica, pripravljena boriti za boljši svet. Naša moč je v naši sposobnosti, da se združimo in delujemo v skupno dobro. Toda bojim se, da je prava demokracija le abstrakten koncept, uresničljiv samo v idealni družbi, ki pa žal ne obstaja.