AFERA SANGIULIANO: Čudeži svetega Gennara

Da je zdaj že nekdanji italijanski minister za kulturo posebna pojava, ki v sebi združuje velik ego (enega tolikih v svetu politike, novinarstva, kulture) z določeno nerodnostjo, je bilo jasno že pred afero o njegovi ljubimki in (skorajšnji) svetovalki Marii Rosarii Boccia, ki ga je zdaj s svojimi objavami na družbenih omrežjih, začinjenimi z zvočnimi posnetki pogovorov, in intervjuji politično pokopala.

Ko je bil še odgovorni urednik TV dnevnika TG2, se je Gennaro Sangiuliano pred nekaj leti ob robu tržaškega novinarskega festivala Link na Velikem trgu mimogrede na kratko pogovoril s podpisanim in edino, kar je v eni minuti povedal, je to, da v Sloveniji »kot nori prevajajo« njegove knjige. Iz radovednosti sem pozneje pobrskal po spletu in našel, mislim da en slovenski prevod njegovega dela, napisanega skupaj z Vittoriom Feltrijem. Potem je vstopil v politiko, še preden je zapustil novinarstvo - med volilno kampanjo je še kot direktor TG2 na shodu Bratov Italije nastopil na govorniškem odru - in že postal minister.

Manjši in večji spodrsljaji so se začeli že takoj. Kmalu po imenovanju za ministra je na Twitterju (ki še ni bil X) med drugim napovedal, da bo ukrepal, da bi zaščitil neko prestižno vilo v Emiliji - Romanji, zatem pa svojo objavo sam komentiral s »strinjam se z vašimi besedami«. Pri tem je očitno pozabil zamenjati račun, da bi izpadlo, da je komentar napisal kdo drug. Bizarno strinjanje s samim sabo je izbrisal, pozornim sledilcem pa nič ni ušlo.

Ob lanski podelitvi največje italijanske literarne nagrade strega je minister nekoliko naivno priznal, da čeprav je bil član žirije, knjig ni prebral. »Oziroma sem jih, saj sem glasoval, a bi se jim rad, kako bi rekel, pozorneje posvetil,« se je popravil. Sogovornica, spretna komičarka Geppi Cucciari, je njegove besede dopolnila s »torej preko platnice, notri ... Lep aplavz za našega ministra!«.

Ampak tema, ki je od vsega začetka vedno v ministrovih mislih, so Pompeji, o katerih vselej govori. Tam je naposled našel tudi sodelavko, s katero je veliko prepotoval, zunajzakonsko razmerje je v solzah razkril v večernem 15-minutnem intervjuju na TV dnevniku nacionalke. V Pompeje je tudi postavil vrh G7 o kulturi, ki se bo v senci te afere vršil v kratkem, programa pa ministrstvo še ni objavilo.

Primer je bil za premierko Giorgio Meloni zelo moteč, saj je šlo za ministra iz njene stranke, ki je bila nekoč majhna, na zadnjih parlamentarnih volitvah pa je s pihanjem na nezadovoljstvo državljanov zajela plimo glasov. Podobno kot nekoč Gibanje 5 zvezd pa so morali Bratje Italije nato številna mesta zapolniti z omejeno kadrovsko zmogljivostjo. In tako so se na pomembnih mestih med drugimi znašli tudi »poslanec-pistolero«, njegov prijatelj državni sekretar, ki lahkomiselno razkriva pravosodne tajnosti, in minister za kulturo, ki v institucije vpleta svoje intimne odnose. Seveda, pri tem sploh ni prvi, ampak on ni mogočni Silvio Berlusconi, ki je iz tovrstnega ravnanja ustvaril celo mit.