Pogoji so, pogrešamo pa vizijo

Urbanistično povezovanje troedinega mestnega območja, ki se deli na občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba, v homogeno urbano celoto je bilo tema spletnega pogovora na pobudo katoliške družbeno angažirane skupine Visionari, ki deluje v okviru pastoralnega centra v Podturnu. Na izzive voditelja večera Roberta Furlanuta sta odgovarjala profesor na oddelku za arhitekturo pri Tržaški univerzi Giovanni Fraziano in Livio Semolič, koordinator komisije za urbanizem pri Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje EZTS GO.

Oba sogovornika sta si bila edina v oceni, da razpolaga goriško urbano območje z vsemi pogoji za kakovostni preskok v novo obdobje, pogrešamo pa vizijo, odločitev »kaj pravzaprav želimo biti, ko bomo odrasli,« h kateri deželne uprave različnih političnih barv že več let zaman pozivajo goriške mestne upravitelje. Fraziano je mesta opredelil kot nekakšna »utaborjena območja živih in mrtvih,« v katerih so se v teku stoletij nabirale usedline raznih obdobij. So pa tudi zgodovinski trenutki, ki to postopno rast pospešijo ali zaustavijo. Taka sta bila na primer prihod železnice, ki je v 19. stoletju povezala Gorico s širšim zaledjem in prispevala k radikalni prenovi podobe in vloge mesta, po drugi svetovni vojni pa je nova sprememba prišla z mejo. Na terenu so zarisali belo črto, ki je razdelila prostor in ga zaznamovala v naslednjih desetletjih. Onkraj črte je nastala Nova Gorica, mesto s svojimi značilnostmi in dinamiko. Danes smo pred izzivom, da te tri občine, vključno s šempetrsko, zares povežemo, da uresničimo mesto iz treh mest, brez nekega centra in neke periferije, pa vendar celoto, s svojimi edinstvenimi značilnostmi in posebnostmi, ki so lahko atraktivne navzven, je prepričan Fraziano.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.