Pippo je bombo odvrgel tudi na vrt župnišča v Pevmi

V prejšnjih tednih je bilo veliko govora o najdenih letalskih bombah na železniški postaji v Novi Gorici, ki še vedno predstavljajo nevaren ostanek zavezniških bombardiranj naših krajev. Vse to se je dogajalo proti koncu druge svetovne vojne, ko so zavezniki že obvladovali dobršen del južne Italije. Takrat so v Apuliji, v Moliseju in kasneje tudi v Markah usposobili celo vrsto vojaških letališč, s katerih so jate ameriških in angleških bombnikov odhajale na svoje bombne pohode.

S svojimi tovori so bombniki dosegali mesta v severni Italiji, v Sloveniji (zlasti je nastradal Maribor), v Avstriji, v južni Nemčiji, v Dalmaciji, Bosni in tudi v Romuniji, kjer so bombardirali naftna nahajališča. Ne gre pozabiti, da so 18. marca 1944 letala s kasetnimi bombami napadla tudi goriško letališče, ki je bilo v nemških rokah, vendar so pri tem umrli tudi mnogi civilisti iz Mirna, Vrtojbe in Štandreža, ki jih je napad zalotil med pomladanskim delom na poljih.

Napadali so solkanski most

Pred nekaj dnevi smo v Pevmi naleteli na domačinko Lidijo Mauri, ki je bila proti koncu druge svetovne vojne stara pet let, a so se ji določeni vojni dogodki trdno vtisnili v spomin. Povedala nam je, da so letala večkrat napadla severno železniško postajo, kar se je iz Pevme dobro videlo.

Posebno pozornost so zavezniški težki bombniki namenjali solkanskemu železniškemu mostu, vendar ga na srečo niso zadeli. Ena od stotin odvrženih bomb mu je le odbila manjši kos zgornje ploskve, nakar so delovne enote TODT pod nemškim poveljstvom poškodbo odpravile že naslednji dan.

Lidija Mauri nam je tudi pojasnila, da so pred prihodom letal zatulile sirene, tako da se je prebivalstvo Gorice lahko skrilo po kleteh in zakloniščih (eno takih se nahaja na vrtu zapuščenega hotela Transalpina v Gorici).

Skrivali so se po kavernah

Prebivalci Pevme so si svoja zaklonišča našli v kavernah iz prve svetovne vojne, ki še danes vzbujajo pozornost naključnih sprehajalcev na začetku pevmskega gozda, v tako imenovanem Kvancu. Ko pa so videli, da bombardiranje solkanskega polja za Pevmo ne predstavlja neposredne nevarnosti, so naslednja bombardiranja opazovali kar z domačega vrta. Gospa Lidija nam je povedala, da je bilo iz solkanske strani videti močno pobliskavanje, ki ga je spremljalo silovito bobnenje.

Hujšo kolektivno psihozo je po drugi strani povzročalo letalo, ki je naše kraje obiskovalo ponoči. Šlo je za angleškega lahkega dvomotornega bombnika tipa Bristol Beaufighter, ki si je prislužil vzdevek Pippo. Ta Pippo je iz južne Italije skoraj vsako noč priletel nad naše kraje in odvrgel bombo tja, kjer je v nočnih urah zasvetila kaka luč. Zato je veljalo strogo pravilo, da morajo biti ponoči okna zatemnjena. Eno bombo je Pippo odvrgel tudi nad Pevmo in je padla na vrt župnišča, prav tja, kjer je danes odbojkarsko in košarkarsko igrišče. Bomba pa ni eksplodirala in je na vrtu napravila le veliko luknjo. Pirotehniki so jo odstranili naslednji dan.

Bilo jih je vsaj deset

Nekje sem prebral, da Pippo ni bil samo eden. Vsako noč so Angleži poslali na pot kakih deset Pippov, ki so si po vzletu izbrali vsak svoje področje v severni Italiji, od Piemonta pa do naših krajev. Velike škode niso napravili, psihološko pa so imeli velik vpliv, saj so s tem zavezniki dokazali, da držijo pod kontrolo velike predele Italije, ki so takrat sodili pod fašistično salojsko republiko.