Nacionalno vprašanje pred prizadevanjem žensk za enakopravnost

Ženske so v Italiji dobile volilno pravico šele po drugi svetovni vojni. Vlogi žensk v politiki v FJK med sponami tradicije in prizadevanji za emancipacijo je posvečen večletni raziskovalni projekt, ki so ga v torek predstavili v Kulturnem domu. Na posvetu Che genere di voto so bili pod drobnogledom zametki ženskega političnega udejstvovanja na volitvah v letih 1946-1951. Posvet sta organizirala deželni ANPI-VZPI in zveza žensk Se non ora quando? iz Vidma. Slednja je v Furlaniji že izvedla obširno raziskavo in gradivo predstavila na 15 panojih v Kulturnem domu. Raziskovalni projekt se nadaljuje na Goriškem. Na posvetu so raziskovalke predstavile prve izsledke, raziskava bo nato segla še na Tržaško.

Projekt je predstavila Antonella Lestani, v imenu zveze Se non ora quando? pa je pozdravila Maria Pia Tamburlini. Zgodovinarka Anna Di Gianantonio je nato orisala družbeni okvir v tistih letih na Goriškem, ki so ga zaznamovali posledice vojne, etnični konflikti, dramatične ekonomske in družbene razmere. Gorica je Italiji pripadla šele septembra 1947, zato so prve volitve tu bile kasneje kot drugod po Italiji. Zgodovinarka je izpostavila brutalne pritiske za italijanstvo Gorice, ki jih je oblast pod taktirko Alcideja De Gasperija in Giulia Andreottija, takrat na čelu urada za obmejne kraje, izvajala po razmejitvi. Po eni strani je to pomenilo veliko denarja in politične potuhe italijanski nacionalistični desnici, po drugi diskriminacijo in surovo nasilje nad Slovenci ter levico, osumljeno protiitalijanstva. Nacionalno vprašanje je prikrilo vse druge socialne in politične delitve. Tudi prizadevanje žensk za enakopravnost je bilo potisnjeno v ozadje.

Roberta Corbellini je obširno govorila o razmerah v Furlaniji, ki je bila že takoj pod Italijo. Tudi tam pa so ženske ostale v veliki meri izločene iz aktivne politike. Krščanska demokracija in njene zaveznice so bojkotirale zvezo žensk UDI, ki je nastala kot nadstrankarska zveza vseh antifašističnih žensk, nazadnje pa po sili razmer pristala v idejnem krogu leve fronte, ki je leta 1948 povezovala komuniste in socialiste. Tako na upravnih volitvah 1946 kot na parlamentarnih dve leti kasneje so bile ženske izjema: le 1,6% je bilo žensk na kandidatnih listah, še manj je bilo izvoljenih.

Podobno je bilo na Goriškem, je poročala Rossella Tortul. Na volitvah 1948 je bilo kandidatk za poslansko zbornico le 6, za senat pa nobene. Nobena ni bila izvoljena v zbornico, vendar se je na listi socialdemokratov dobro odrezala Aurelia Gruber Benco, ki je mnogo let kasneje bila med voditelji Liste za Trst. O vzdušju tistih let priča dogodek v Gorici, kjer je kandidatki Leve fronte Joyce Lussu množica šest tisoč nacionalistov preprečila volilni shod, prefekt pa je stvar spregledal, češ da je šlo za »spontan odziv goriške javnosti«. Občinske volitve so se v raznih občinah odvijale med letoma 1948 in 1951. Kandidatk je skupno bilo 13 na 870 (1,5%), izvoljenih žensk pa 6 na 343 občinskih svetnikov (1,7%). Leta 1951 sta bili v prvi pokrajinski svet izvoljeni dve ženski na 24 svetnikov. Ena je bila Slovenka Karolina Rijavec – Mira na listi komunistov.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.