Še en kamenček v mozaiku, še en »majhen, a pomenljiv korak« na poti do medsebojnega spoštovanja in priznavanja bolečine drugega. Tako sta trijezično tablo v spomin na Normo Cossetto in Milojko Štrukelj, ki so jo v soboto odkrili pred licejem Danteja Alighierija v Gorici, opisala Maria Grazia in Rodolfo Ziberna, goriška predsednica ezulske organizacije ANVGD in župan Občine Gorica, ustanov, ki sta pobudnica in pokroviteljica spominskega obeležja.
Simbolni naboj spravnega dogodka, ki je sicer sprožil tudi veliko polemik, so z besedami ali s svojo navzočnostjo potrdili tudi številni udeleženci z obeh strani meje: med njimi so bili državna sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc, italijanski veleposlanik v Sloveniji Giuseppe Cavagna, nekdanji slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj, državni predsednik ezulskega združenja ANVGD in Federesuli Renzo Codarin, italijanski poslanec v slovenskem parlamentu Felice Žiža in novogoriški župan Samo Turel, medtem ko sta krovni organizaciji Slovencev v Italiji zastopala deželni predsednik SSO Walter Bandelj in deželni tajnik SKGZ Livio Semolič, ki je pred meseci županu Ziberni predlagal, naj se ob zgodbi Norme Cossetto na informativni tabli izpostavi tudi figuro Milojke Štrukelj, ki je prav tako obiskovala klasični licej v Gorici.
Če ne mi in zdaj, kdo in kdaj?
»Dveh deklet, ki sta bili žrtev dveh nasprotujočih si ideologij, se spominjamo zato, da bi s slovensko narodno skupnostjo pokazali medsebojno spoštovanje in željo, da bi premostili nekdanje delitve. Spomina ni mogoče poenotiti, lahko pa razumemo bolečino drugega,« je dejala Maria Grazia Ziberna in izrazila prepričanje, da je treba »priznati fašistične zločine pred in med drugo svetovno vojno, pa tudi tiste, ki so jih zagrešili Titovi partizani zoper prave in domnevne nasprotnike«. Glede polemik ob postavitvi table je poudarila, da drugačna mnenja spoštuje, a se zaradi njih ne obremenjuje. »Če ne mi in zdaj, kdo in kdaj? Novim generacijam ne smemo prepustiti tega bremena,« je dejala.
Tudi župan Ziberna je izrazil spoštovanje do različnih stališč, meni pa, da je napočil čas za složnost med tukaj živečima narodoma. Prebral je pismo predsednika Dežele FJK Massimiliana Fedrige, ki je ocenil, da je ta gesta v sozvočju s simbolnim stiskom roke med predsednikoma Italije in Slovenije v Bazovici. Izrazil je prepričanje, da različnost v naših krajih ni več vir »zamer in sumničavosti, temveč prijateljstva in napredka«. Po Fedrigovih besedah je postavitev table pred šolo dejanje, ki ima močan simbolični naboj. »Čeprav preteklosti ne moremo spremeniti, je prav tako res, da lahko z znanjem prispevamo k izgradnji boljše sedanjosti in prihodnosti,« je napisal Fedriga.
Pisni pozdrav je poslal tudi zunanji minister Antonio Tajani, po besedah katerega sta Norma in Milojka z življenjem plačali posledice totalitarizmov, nacionalizmov in sovraštva, ki se »po 80 letih kaže kot čisto nasilje: slepo, brutalno, morilsko«. Tajani je omenil bazovski šoht, Ardeatinske jame in Marzabotto - »povsod znamenja iste bolečine, brez vzroka, brez opravičila« -, ob tem pa pripomnil, da je ohranjanje spomina moralna, državljanska in politična dolžnost, »ki pa ne sme obujati nekdanjih konfliktov«.
Walter Bandelj je spomnil na ves trud, ki je omogočil, da sta se 13. julija 2020 predsednika Pahor in Mattarella prijela za roko v Bazovici, »dela pa še ni konec«, je priznal. »Treba je vztrajati na poti sprave,» je poudaril. Livio Semolič pa je ocenil, da je včerajšnji dogodek »sam po sebi zgodovinski«. »Dejstvo, da nam je tragično preteklost uspelo prevesti v dogodek sprave, sočutja in sodelovanja, pomeni, da smo razumeli pomen miru in sobivanja,« je poudaril Semolič.
Pred odkritjem table in blagoslovom, za katerega je poskrbel duhovnik Fulvio Marcioni, je Renzo Codarin dejal, »da so bili tako Italijani kot Slovenci žrtve totalitarizmov«, po sporih iz preteklosti pa je čas, da obrnemo stran. »To dolgujemo mladim, ki na svet gledajo čisto drugače,« je poudaril.