Boginja Diana je tokrat pomežiknila v Števerjanu

»Dejstvo, da smo ga uplenili mi in ne katera od sosednjih lovskih družin, je, mislim, stvar lovske sreče, ko se ti nasmehne naša namišljena boginja Diana,« ugotavlja direktor števerjanske lovske družine Jurij Klanjšček in vošči tudi kolegom sosednjih lovskih družin, ki še niso uplenile jelena, da bi v kratkem doživeli to zadoščenje. V nedeljo, 18. avgusta, si je namreč v kraju Kovačevo števerjanski lovec Cristian Nardulli, ki je sicer doma iz Tabelj, pridobil zaslugo za prvega uplenjenega jelena v Števerjanu. »To živalsko vrsto kar dobro poznam, saj jih je tam, od koder sem doma, veliko,« razkrije Nardulli, ki je bil presenečen nad številnimi klici in pohvalami, saj je sam dejansko bolj navajen na lov na jelena kot pa na divjega prašiča. Isto pa ne velja za krajane, ki jim je jelen skoraj španska vas.

Videvali jih bomo verjetno več

Prisotnost jelena so v Števerjanu prvič zaznali sicer že pred dvema letoma, ko so opazili njegove stopinje in ga tudi ujeli v objektiv lovskih kamer. »Predstavljal sem si, da se tod potika velika žival. Osem dni sem ji nosil jabolka in koruzo. Sprva sem mislil, da gre za navadnega merjasca. Toda le-ta bi ne pojedel le jabolk in pustil koruzo. Tako sem razumel, da imamo opravka ali z zelo izbirčnim divjim prašičem ali z jelenom,« se posmeje Nardulli, ki je tudi opazil, da se je žival hranila nenavadno zgodaj. Naposled se je osmi dan odpravil na prežo. »Prišel sem na kraj ob 19.20, ob 19.30 pa je pristopical jelen,« pravi lovec, ki je žival uplenil dva dni po pričetku lovske sezone na jelena. Šlo je za lep primerek samca, ki je tehtal približno 130 kilogramov. V Števerjan je nemara prišel od drugod, verjetno so ga iz črede izobčili ostali, večji jeleni. »Sedaj se namreč začenja sezona parjenja, ko se samci med sabo borijo in izkazujejo svojo premoč. Ta, ki je bil v primerjavi z drugimi nekoliko manjši, se je verjetno oddaljil. Samci v tem obdobju krožijo sami,« ugotavlja lovec in dodaja, da potemtakem ni verjetno, da bi se trenutno tu nahajali še drugi.

Da prisotnost jelena v okrožju Brda, ki obsega območje od Štmavra do Pevme, Podgore, Ločnika, Krmina in Mernika, raste, potrjuje tudi direktor števerjanske lovske družine, ki izpostavlja, da v Brdih število jelenov ne bo nikoli doseglo števila divjih prašičev ali srnjadi. To zato, ker je jelen večja žival, potrebuje večji življenjski areal, zaradi goste poseljenosti, številnih cest, hiš in vinogradov pa ti kraji zanj niso najbolj primerni. »Tudi zato smo jelena dobili pozneje v primerjavi s Krasom, sosednjo Slovenijo in predvsem s severnim delom Furlanije - Julijske krajine,« pravi Klanjšček. Jelen, ki ima velike in razvejane rogove, nima rad naših gozdov tudi zaradi goste robide, ki ga ovira, še razlaga Nardulli. »Poleg tega potrebuje veliko količino paše, ki je tu ne najde s tako lahkoto. V naslednjih letih pa jih bomo vseeno verjetno videli več. Zelo številni so namreč v hribih in se počasi premikajo v dolino,« ocenjuje Cristian Nardulli, ki računa, da so se po vsej verjetnosti nekateri s Krasa, kjer so prisotni v večjem številu, zatekli drugam tudi zaradi požarov.

»Na Krasu trenutno jelenjad ne povzroča velikih težav,« pravi naravoslovec in predsednik kraškega lovskega okrožja Saimon Ferfolja. Tu imajo z razliko od Brd točno določen odstrel jelenov (24 glav na leto). Škodo žival povzroča predvsem, ko si čisti rogovje, za to dejavnost namreč izbere navadno debla sadnih dreves, ki jih z rogovi oškoduje. »Nevaren pa lahko postane za vozila, saj je bistveno večji od srnjaka,« še ugotavlja kraški lovec in dodaja, da je jelen tarča večjih plenilcev. Njegova pretirana prisotnost bi lahko privabila tudi volkove in večje zveri, ki trenutno niso stalno prisotne.

Porast šakalov, manj srnjadi

Poleg jelena opažajo v zadnjih dveh letih vse več šakalov. »Prvič so ga v naših krajih opazili v začetku 80. let. Potem pa je prišlo do pravega izbruha vrste,« pravi Ferfolja. Šakal prihaja z območja Grčije in Turčije, je pa zelo prilagodljiva žival in se je zato tako hitro razširila tudi do naših krajev in celo do severnih držav, pa čeprav so razlike v temperaturah, podnebju in pokrajini znatne. »Njegov prihod smo pričakovali z mešanimi občutki,« pove Jurij Klanjšček. Šakali v Brdih še ni so prisotni v takem številu kot na levem bregu Soče in na Krasu, toda je ponoči slišati njihovo zavijanje. Sklepajo, da je v briškem okrožju prisotna ena družina.

Gre za zver, ki je po velikosti nekaj vmesnega med volkom in lisico, človeka se izogiba. »Prednost te vrste je, da lahko lovi sama ali pa v skupini. Lahko pleni od najmanjše miši do srne, v tropu pa se lahko loti celo mladega jelena,« poroča direktor števerjanske lovske družine in dodaja, da pa prisotnost šakala vpliva na populacijo srnjadi, saj je v zadnjih letih opaziti manj mladičev. V Brdih je ponekod še veliko srn, drugod pa je ta vrsta skorajda izginila. »Za civilno družbo in vinogradnike je to pozitivno, saj bo v predelih, kjer je prisoten šakal, morda nekoliko manj škode na trtnih poganjkih,« izpostavlja Klanjšček. Upad srnjadi na Krasu je po ocenah Ferfolje skoraj 70-odstoten. Razlog za to ni le prisotnost šakala, toda tudi spremembe na področju kmetijstva, povečanje gozdnih površin, količina povoženih živali ipd.

Demografskega padca ne občutijo divji prašiči. Tudi teh je sicer v zadnjih letih nekoliko manj kot jih je bilo med letoma 2018 in 2020, ko so zabeležili rekordno število odstrelov. »Divji prašič ima ogromno sposobnost razmnoževanja. Letni porast lahko znaša tudi 150 odstotkov. Če imata namreč srna in jelen letno enega oz. največ dva mladiča, jih skoti vsaka svinja lahko tudi do šest,« razlaga Klanjšček. Števila merjascev so sicer zelo odvisna od letine želoda, oreha, kostanja in sadja, od prisotnosti rastlinskih vrst v gozdovih, od temperature in od padavin. »Visoki populaciji botrujejo tudi mile zime in nizka naravna smrtnost mladičev. Divji prašič se hrani tako, da rije po prsti, pri nas pa tla le redkokdaj poledenijo in malokdaj sneži,« še pojasnjuje števerjanski lovec.

Da število divjih prašičev niha iz leta v leto, potrjuje tudi Saimon Ferfolja, ki pravi, da skušajo lovci pri tem po potrebi priskočiti na pomoč kmetom, ko jih le-ti seznanijo, da imajo več škode. Pred divjimi prašiči se kmetje in vinogradniki zabranijo z električnim pastirjem. Poleg tega, pravi Klanjšček, lahko dežela poveri posebno usposobljene lovce, da v bližini kmetij in vinogradov odstrelijo več prašičev v obdobju, ko grozdje zori. Za to dovoljenje pa je letos zaprosila ena sama kmetija.

»Redno izvajamo tečaje, vsako leto se pridružijo tudi mladi, saj se na žalost tudi starost lovcev viša,« pravi Saimon Ferfolja. Vse bolj pogosto se lovskemu svetu pridružujejo tudi ženske. Dežela FJK je lansko leto izdala odlok glede števila lovcev na podlagi površin. »Naša lovska družina je izgubila nekaj mest,« pravi Jurij Klanjšček in razlaga, da so si pomagali z letnimi dovoljenji, kar pa za lovce, ki bi želeli biti polnopravni člani, ni optimalna rešitev. »S strani mladih je relativno malo zanimanja,« pravi Klanjšček in pristavi, da vlada v Italiji žal še vedno nekoliko negativna percepcija lovca, drugače pa je na primer v Sloveniji, Avstriji ali na Nemškem, kjer je lovec - gospod. Le-ta mora biti v resnici dober poznavalec zakonov, predpisov v zvezi z varnostjo in orožjem, mora biti v rednem stiku z varnostnimi organi in je odgovoren za premišljeno upravljanje z divjadjo. Tudi postopek, da sploh postaneš lovec, ni enostaven in je razmeroma zamuden. Potrebno je opraviti tečaje, plačati pristojbine, opraviti zdravniške preglede ipd. »Z velikim veseljem pa bomo priskočili na pomoč tistim, ki se za to zanimajo in spodbujamo mlade, naj pristopijo,« še poudarja Jurij Klanjšček.