Z jezikom jim posredujemo tudi kulturo

Identitete posameznika ne moremo izmeriti s centimetrom ali definirati z izvidom krvi. Na podlagi znanstvene stroke danes vemo, da človeških ras ni in da se ne da genetsko ugotoviti, kam nekdo spada. Zato je pojem samoodločbe, ko govorimo o pripadnosti neki manjšinski skupnosti, umesten.

Tako je psihoanalitik Pavel Fonda med drugim ugotavljal na pogovornem večeru, ki je pod naslovom Slovenec sem? O rodovnikih in narodni identiteti v sredo potekal v Gregorčičevi dvorani. Priredil ga je Slovenski klub v sodelovanju s Krožkom za družbena vprašanja Virgil Šček, povod zanj pa je bila nedavna »afera« okrog (ne)dodelitve štipendij Republike Slovenije nekaterim študentom iz Italije, kot je uvodoma spomnil moderator Martin Lissiach. Svoja razmišljanja so z udeleženci delili še predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta Sara Brezigar, pisatelj Marij Čuk in študentka Ingrid Scozzai.

Študentka menedžmenta na Univerzi na Primorskem je zaupala, da je bila ob novici, da je bila njena vloga zavrnjena, ker nima »slovenskega porekla«, zelo prizadeta. Izhaja namreč iz italijanske družine in živi v Ronkah, a je od vrtca do mature obiskovala slovensko šolo (v Romjanu in Gorici). Od nekdaj se druži s slovenskimi vrstniki in zahaja v slovenske kulturne ustanove, bila je tudi prostovoljka na Slofestu, danes je aktivna v slovenskih društvih. Ne razumem, zakaj moj sošolec dobi štipendijo le zato, ker ima slovenskega prednika, jaz pa je ne, kljub temu, da se čutim del slovenske skupnosti v Italiji in da sem v vključevanje vložila veliko truda, je bila jasna študentka.

Sara Brezigar je spomnila, da mednarodne konvencije in organizacije podpirajo princip samoopredelitve posameznika, kateri skupnosti pripada. Kar je nenazadnje tudi logična posledica deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli po drugi svetovni vojni. Danes ni sprejemljivo, da ti nekdo postavi pogoje, ki jih moraš izpolnjevati, da lahko pripadaš neki skupnosti.

Pravni vidik temelji torej na samoopredelitvi, na teoretični ravni pa obstajajo neki subjektivni in objektivni kriteriji, na podlagi katerih je nekdo član skupnosti - če na primer sodeluje v društvih, govori slovensko, obiskuje slovensko šolo ... Poznavanje jezika je eden konstitutivnih elementov naroda, je pojasnila. Za Slovence v Italiji odigrava pomembno vlogo tudi zgodovinski spomin, v katerem se prepoznavamo in po katerem se večkrat razlikujemo od večinske skupnosti.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.