Tržaška prefektura, zadnja palača na Velikem trgu

Trst skriva v svojih palačah neizmerno umetniško bogastvo. Do večine teh lepot se težko prebijemo, če nimamo poklica, ki nas vodi tja, ali pa posebnih poznanstev. Ali pa se lahko dvakrat na leto udeležimo dogodkov italijanskega sklada za okolje FAI (Fondo Ambiente Italiano), ki jeseni in spomladi s strokovnim vodenjem spremlja skupine v običajno manj dostopne ali nedostopne kraje. Letos so se ob 13. jesenskih dnevih FAI odločili, da ponudijo vodene oglede prefekture, mestne hiše in univerzitetne pinakoteke.

Skok v preteklost

Pred tržaško prefekturo so v soboto dopoldne nastajale vrste obiskovalcev, članov sklada FAI in drugih, ki so čakali na ogled zlate palače. Manjšo skupino je z vodenjem v slovenskem jeziku spremljala Tereza Stavar, delegatka deželnega predstavništva sklada FAI. Ogled se je sicer začel že sredi trga, kjer so prostovoljke in prostovoljci ponudili informacije o nastanku Velikega trga in gradnji palač. Težko si danes predstavljamo tamkajšnji mandrač in obzidje iz 14. stoletja.

Nekoč je bil trg poimenovan po sv. Petru oziroma po cerkvi, ki je stala na njem. Do poznega 18. stoletja so tu bili pristaniški stolp, zapor in konjušnica ter večji hotel in gledališče. Iz tistega časa so še danes na trgu fontana štirih celin in spomenik Karlu VI. Tako kot ga danes vidimo, se je trg začel razvijati v prvi polovici 20. stoletja in polagoma pridobil današnjo obliko. Kot zadnjo so na njem zgradili vladno palačo. Na njenem mestu je sicer že stala dvonadstropna stavba, poslopje deželnega glavarstva, nad katerim so najprej dozidali še tretje nadstropje, nato pa vse porušili in leta 1902 začeli z gradnjo novega objekta na projekt Dunajčana Emila Artmanna. Temelje je dal zgraditi iz cementnih stebrov, ne pa iz lesenih drogov, kot so jih imele druge palače na trgu. Prekrita je s kamnito oblogo in steklenimi pisanimi mozaiki, na njej je viden vpliv avstrijske secesije.

Razkošje in skrivnosti

Toda prava skrivnost za večino Tržačanov in turistov je notranjost palače, ki običajno ni na ogled. Dopoldansko skupino slovenskih obiskovalcev je Stavarin opis razkošnih dvoran in sejnih sob očaral.

»Notranji prostori spominjajo bolj na barok kot na secesijo,« je dejala, »zlasti plemiško nadstropje, kjer so večje in manjše dvorane s hrastovim podom okrašene po stenah in stropu. Bila je med prvimi stavbami z električno napeljavo, zato so že med gradnjo opremili prostore z lestenci in svetili.« Ob prehodu Trsta pod Kraljevino Italijo se je v palačo vselil prefekt in vladni komisar. Pritličje, prvo in tretje nadstropje so namenili kočijam oz. parkirnim prostorom, pisarnam, uradom in stanovanjem. V drugem nadstropju pa so uredili plesno dvorano s pokrito teraso s pogledom na trg in morje, salone in manjše sobe namenjene državnim predstavnikom na obisku v Trstu. »Če pride na obisk predsednica vlade, ima tu na razpolago bivalne prostore s spalnicami in pisarno. Zraven pa je tudi večja jedilnica, kjer še danes prirejajo reprezentančna oziroma diplomatska kosila in večerje. Nekoč so sem na obisk hodili avstrijski prefekt in cesarji,« je še povedala prostovoljka in dodala, da je predsedniška pisarna na ogled (fotografiranje je bilo strogo prepovedano), spalnica in drugi zasebni prostori pa ne.

Tudi v popoldanskih urah je bilo obiskovalcev veliko. V vrsti je čakalo več Tržačanov vseh starosti, ki še nikoli prej niso stopili v vladno palačo. Kdor je po ogledu odhajal, pa je bil nad obiskom vidno navdušen.