Trst in Mussolini, sto let sramote

»Trieste acclama Benito Musolini suo cittadino d’onore.« Tako je tržaški Il Piccolo pred sto leti, 21. maja 1924, naslovil uvodni članek na strani krajevne kronike o podelitvi častnega občanstva predsedniku takratne italijanske vlade, fašističnemu veljaku Benitu Mussoliniju.

Dan prej, 20. maja, »točno opoldne«, se je občinski svet sestal na slavnostni seji v prepolni dvorani mestnega sveta, ob prisotnosti »dražestnih gospe v galeriji« in »častnega voda mestnih redarjev z rdečim mestnim praporom s helebardo na čelu«. Slavnostni govornik je bil župan, senator Giorgio Pitacco, ki je »ob največji zbranosti prisotnih« prebral »utemeljitev častnega občanstva njegovi ekscelenci Benitu Mussoliniju«. »Občinski odbor je že 23. oktobra leto prej soglasno predlagal občinskemu svetu podelitev častnega občanstva, da bi ga slovesno proglasili med obiskom, ki ga bo ljubljeni vodja fašistične vlade opravil v našem mestu.«

Govor je en sam slavospev Mussolinijevemu delovanju. Za župana Pitacca je duče celo »Poet italijanske obnove«, kar je izzvalo »dolgotrajno in vsesplošno ploskanje«. Vlada Benita Mussolinija je »dostojanstvena, konkretna, uravnovešena in genialna«. Omenjena je »neomajna vera v Benita Mussolinija« z željo, »naj On še dolgo ostane na čelu vlade«. Ob proglasitvi so vsi prisotni vstali, »ploskanja ni hotelo biti konca, tako v dvorani kot v galeriji, z večkratnimi vzkliki »Viva Mussolini«« in sam župan Pitacco je ob koncu povabil prisotne občinske svetnike, naj z njim »doneče ponovijo »Evviva Mussolini««.

Predlog o podelitvi tržaškega častnega občanstva dučeju je bil odobren, seveda, soglasno.

Velika propagandna akcija

Trst ni bil edini, ki je maja 1924 podelil častno občanstvo Benitu Mussoliniju. To so storila domala vsa italijanska mesta in velikanska večina italijanskih občin.

Tako je namreč zahtevala fašistična vlada, da bi »proslavila 10-letnico začetka prve svetovne vojne« in »zmago Italije« ter »podkrepila dučejev mit«. V tiste občine, ki niso upoštevale vladnega ukaza, je Rim, preko prefektov, poslal izredne komisarje, da bi na lastno pest, mimo zakonito izvoljenih občinskih predstavnikov, izpolnili fašistični ukrep. Zato podelitve častnega občanstva dučeju niso bile »sad svobodne izbire ljubečih prednikov, temveč rezultat direktiv Mussolinijeve vlade prefektom in podeželski mreži Nacionalne fašistične stranke, da bi s kolosalno propagandno akcijo spodbudili kult osebnosti njihovega vodje,« je ocenil italijanski zgodovinar Mimmo Franzinelli.

Zgodovina je pač zgodovina ...

Z leti so potonila častna občanstva Benitu Mussoliniju v pozabo. Kdaj pa kdaj jih je priklicala v spomin krajevna kronika mest in občin, ki so se, desetletja po koncu druge svetovne vojne, odločila za preklic, ali pa so se preklicu zoperstavila. Leta 2018 je preklicalo častno občanstvo dučeju 40 občin, leto pozneje nadaljnjih enajst. V pokrajini Brescia je bil Benito Mussolini pred štirimi leti še častni občan 21 občin, med njimi tudi tiste, po kateri je bila poimenovana Salojska republika. Domala vse občine, ki so doslej zavrnile preklic častnega občanstva Mussoliniju, so upravljale in upravljajo desnosredinske koalicije. Zavrnitev preklica so utemeljile večinoma z dvema argumentoma. Prvič: zgodovina je pač zgodovina, in je ni mogoče izbrisati ali preklicati. Drugič: častno meščanstvo Mussoliniju je podelil izredni komisar, zato občinski svet ga ne more ali ni pristojen za njegov preklic.

Kljub tem politično-dlakocepskim izgovorom je Benito Mussolini častni občan vse manjšega števila občin.

Kaj pa Trst?

V mestu požiga Narodnega doma, prvega in drugega tržaškega procesa posebnega fašističnega sodišča, Bazovice, openskega strelišča, razglasitve rasnih zakonov, Rižarne in bande Collotti ostaja - sto let po slovesni podelitvi - Benito Mussolini še vedno njegov častni občan.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.