Spomnili so se 104-letnice požiga Narodnega doma

Trmasta prisotnost. S tema besedama bi lahko povzeli včerajšnjo 104. obletnico požiga Narodnega doma v Ulici Filzi. Trmasta prisotnost 38-glave delegacije Slovenk in Slovencev, ki so kljub rdečemu vremenskemu opozorilu prišli na polaganje vencev in svečanost. Trmasta prisotnost Slovenk in Slovencev, ki vztrajamo v Trstu, kljub požigu simbolnega srca naše skupnosti pred 104 leti.

Proslavo sta letos priredila Fundacija Narodni dom in Društvo Slovensko gledališče. Začela se je s polaganjem četverice vencev na pročelje palače. Generalni konzul RS v Trstu Gregor Šuc je s predsednikom fundacije Radom Racetom in predsednikom SSO Walterjem Bandljem položil »glavni« venec, po enega so potem še Fulvia in Matia Premolin za Slovensko Skupnost, Majda Kodrič in Michele Di Donato za Demokratsko stranko ter predstavnici Cluba Touristi Triestini.

Po polaganju se je dogajanje preselilo v veliko dvorano, kjer so prisotne nagovorili Ksenija Majovski (predsednica Društva Slovensko gledališče) v imenu organizatorjev ter deželni svetnik Marko Pisani in senatorka Tatjana Rojc kot glavna politična predstavnika naše skupnosti. Majovski je spomnila na tradicijo slovenskega gledališča v Trstu, saj je bilo gledališče, ki je domovalo v Narodnem domu, prvo tržaško poklicno gledališče. Izpostavila je vizijo naših prednikov, ki so si ob gospodarskem razvoju želeli tudi kulturnega. Rojc je Narodni dom opisala kot »emblem našega gospodarskega in kulturnega vzpona«, v njem, v Narodnem domu pri Sv. Ivanu in v Kosovelovem kipu v Ljudskem vrtu pa vidi našo vztrajnost in trmo. Vrnitev doma Slovencem in takratni stisk rok predsednikov republik pa naj bodo temelji za prihodnost. Pisani vidi v Narodnem domu, kakršnem je bil, daljnovidnost in ambicijo Slovencev. »Idiličnega vrveža se ne da dobiti nazaj,» je dejal. Najti je treba zato nove načine, kako oživeti ponovno naš Narodni dom.

Proslava se je po pozdravnih nagovorih nadaljevala s predavanjem Bogomile Kravos o zgodovini Dramatičnega društva in o dneh, ko je gledališče vabilo vse tržaške skupnosti v Narodni dom. O tem bomo še poročali.