»Auschwitz je vrhunec človeškega gorja. Nemogoče je z besedami opisati, kar se je tam dogajalo, kar sem tam doživela.« Edith Bruck je ena redkih še živečih prič, ki so se žive vrnile iz tovarne smrti, koncentracijskega taborišča Auschwitz na Poljskem. Svojo grozljivo izkušnjo je madžarsko-italijanska pesnica in pisateljica včeraj zvečer delila tudi s tržaško javnostjo. V gledališču Miela, kjer je bil na sporedu posvet z naslovom Convivere con Auschwitz nell’ecatombe, so predvajali intervju s pričevalko, ki ga je posnel Gianni Peteani, pobudnik dogodka in sin partizanske kurirke Ondine Peteani, ki je prav tako doživela grozote koncentracijskega taborišča.
»Madžari se, tako kot Italijani, niso nikoli sprijaznili z dejstvom, da so aktivno sodelovali pri iztrebljanju Judov med drugo svetovno vojno. Mene so aretirali madžarski žandarji, ne Nemci, nacisti,« je uvodoma pojasnila Bruck, ki je v Italiji svojo prvo knjigo o taboriščni izkušnji izdala že leta 1959. Od leta 1960 svojo trpko izkušnjo aktivno deli z mladimi po vsej Italiji. »Bila sem ena prvih pričevalk, ena prvih, ki si je upala spregovoriti,« je pojasnila. Dvajset let je pred publiko jokala vsakič, ko je omenjala ločitev od svoje mame v taborišču. »Potem pa sem grozljivo izkušnjo nekako prebavila. Mladim, ki me še poslušajo, pa čeprav na daljavo zaradi mojih zdravstvenih težav, sem hvaležna,« je povedala pričevalka.
Edith Bruck je šla skozi šest koncentracijskih taborišč. Nazadnje so jo zaprli v Bergen-Belsen. »Šoa je genocid brez primere. Tako natančnega, sistematičnega pobijanja ljudi človeštvo še ni videlo. Noben vojni zločin, nobeno grozodejstvo ne dosega stopnje gorja, ki smo mu bili priča v Auschwitzu. Samo nacisti so iz masti umrlih delali milo iz las pa tekstil,« je bila jasna Bruck in dodala, da označevanje drugih grozodejstev za »genocid« v resnici zmanjšuje grozodejstva, ki so se zgodila med drugo svetovno vojno.
O razmerah, ki smo jim priča v svetu, kjer divja na desetine vojn, pa je Bruck dejala: »Prepričana sem, da človek v notranjosti umre, ko ubije sočloveka. Če je tako, potem človeštvo stori samomor,« je povedala in spregovorila tudi o svojem prijateljstvu s papežem Frančiškom. Ta ji je v pogovoru dejal, da je njeno poslanstvo pričevalke kapljica upanja v morju gorja. »Dejala sem mu, da to, kar počnem, ni le kapljica. Naredila sem že toliko, da sem v morju gorja pustila celo lužo upanja. In še bom to počela, dokler bom lahko,« je sklenila pričevalka.