Plezanje po razgretih minah na plaži Vergarola

K spominski tabli, ki so jo postavili na vrtu glavne bolnišnice, je pristopila gospa Silvana Zimuel, ki je bila pred 78 leti med kopalci na plaži Vergarola. Bila je stara 4 leta in po srečnem naključju sta z očetom preživela. »Na današnji dan praznujem zato svoje novo rojstvo, saj me lahko ne bi bilo med vami.«

Dogodka se živo spominja, če prav je bila še otrok. »Bil je sončen dan in z očetom sva šla k morju v Vergarolo, kakor je bila najina navada. Mine na plaži so bile za nas otroke pravi luna park: plezali smo po od sonca razgretih črnih ceveh – tako smo jih imenovali – in z njihovega vrha nato skakali v vodo.« Otroški »luna park« pa je 18. avgusta 1946 tragično ugasnil luči in plaža se je rdeče obarvala.

Samo nekaj minut pred eksplozijo sta se Silvana in oče umaknila s plaže. Bila je ura kosila. Borov gozdič je bil zasičen s kopalci, tako da sta senco poiskala v vojaškem stražnem stolpu nedaleč stran. »Smrdelo je po urinu, tako da sem sitnarila, da hočem stran. Takrat je počilo, pravzaprav eksplozije so si sledile ena za drugo. Kamenje je streljalo v zrak in ljudje so vreščali in bežali na vse strani.«

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.