Najprej tudi založba, ob koncu zlasti papirnica

Leta 1915 je Knjigarna J. Štoka, ki je stranke sprejemala v pritličnih prostorih »hiše kavarne Nuova York« v današnji Ulici Milano 37, založila svojo prvo knjigo. To je bila hkrati prva slovenska mladinska pesniška zbirka, ki je izšla v Trstu, in sicer Kraguljčki Ljudmile Prunk-Utve.

Pesnica je bila soproga Štokovega prijatelja in sodelavca pri Dramatičnem društvu Josipa Prunka, njej je poveril tudi nalogo ureditve dveh zvezkov priljubljenega Gospodinjskega koledarja (1919-1920). Zelo uspešna sta bila koledarja Hišni prijatelj (1922-1923) in Vedež (1917-1949) s poučnimi in literarnimi sestavki, prav tako pa tudi jezikovni priročniki in slovarji Ferda Kleinmayerja, ki so doživeli več ponatisov, in Marice Gregorič-Stepančič. S posluhom za književnost je leta 1916 Jaka Štoka založil kroniške zapiske prvih dni svetovne vojne na Goriškem poznejšega slavista Alojzija Resa Ob Soči, leto kasneje pa prvo slovensko ekspresionistično pesniško zbirko Jože Lavrenčiča Deveta dežela.

Dobro založena knjigarna

Knjigarna je v Edinosti pogosto oglaševala nove slovenske knjige ter opozarjala, da ima na zalogi »tujejezične, leposlovne, strokovne, znanstvene in šolske knjige, vsakovrstne slovnice in besednjake najrazličnejših jezikov«. Ob odprtju so napovedovali, da bodo v njej izposojali tudi knjige, a o tem ni sledi.

Janko Samec je leta 1922 v nekrologu ob smrti Jake Štoke, objavljenem v goriški reviji Mladika, zapisal: »Imel je še mnogo načrtov, ki bi jih bil gotovo udejstvil, da nista stopila vmes vojna in kasneje njegova smrt ... Naj bi našli tudi današnji težki dnevi, ko nam je vztrajno varovati našo, s težkim trudom postavljeno kulturno stavbo sovražnih viharjev, ljubečih in vnetih src, pridnih in neustrašenih rok, da nas očuvajo najhujšega - prezgodnje narodne in kulturne smrti!«

Po njegovi smrti sta vajeti knjigarne in papirnice prevzeli njegovi hčerki Nada in Mira, za njima pa še vnukinja Magda Tomažič. Ob za Slovence v Italiji težkih političnih razmerah se je založniška dejavnost skrčila na ponatise že izdanih priročnikov, knjigarna in papirnica pa sta poslovali do druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja, čeprav je zadnja leta prevladovala papirnica, prodaja knjig pa je prešla v drugi plan.

Najbolj segali po koledarjih

Tržaška revija Most je leta 1964 zapisala, da »knjigarna Štoka spada gotovo med najstarejše knjigarne, ki v Trstu prodajajo slovenske knjige. Zadnje čase je knjigarna nekoliko omejila svojo zalogo knjig, predvsem na najpopularnejše«.

V intervjuju, ki je sledil, je Magda Tomažič tako spregovorila o značilnostih njihove knjižne ponudbe, ki se je prilagodila strankam: »Preprosti ljudje, ki tvorijo veliko večino naših kupcev, segajo največ po koledarjih in koledarskih zbirkah. Dobro prodamo Pratiko in zelo pogrešamo slovenske Sanjske bukve. Po teh stalno sprašujejo predvsem naši okoličani in tudi obiskovalci iz obmejnega jugoslovanskega pasu. Bolj izobraženi kupci pogosto sprašujejo po slovenskih slovnicah za Italijane in po slovensko-italijanskem slovarju.« Omenila je tudi povpraševanje po preprosto pisanih strokovnih knjigah s področja sadjarstva, čebelarstva, živinoreje in kmetijstva sploh.

Zadnje nadaljevanje bomo objavili v sobotnem Primorskem dnevniku in na spletu.