Karantena? Kot bi bili v zaporu

Kaj ne bi v tem trenutku zbeganosti pred širjenjem nove epidemije bralcem ponudili vpogled v preteklost, ko so karanteno preživljali po lazaretih v Trstu, ki so bili za časa Avstrije po strukturi in funkcionalnosti najsodobnejši v Evropi? Namig nam je po elektronski pošti poslal kapitan Bruno Volpi Lisjak, etnografski raziskovalec ter strasten ljubitelj morja in primorske kulturne dediščine, ki je v branje ponudil svojo knjigo Ruska flota dve leti v Trstu, ki je izšla pri založbi Mladika leta 2016. Knjiga razkriva dolgo pozabljeno epizodo iz tržaške preteklosti, zamolčano zgodovino, kot jo imenuje Volpi - Lisjak, ko je na začetku 19. stoletja v tržaško pristanišče priplulo sedem ruskih bojnih ladij s skupno 412 topovi. Ruska eskadra ni mogla odpluti iz mesta zaradi angleške morske blokade proti Napoleonu. Maja in junija 1809, ko je bil Trst v francoskih rokah in ga je sedem angleških ladij poskusilo zavzeti, ga je prisotnost ruske mornarice rešila pred napadom.

V Trstu se je znašel mladi ruski oficir Bronjevski, ki je o svojem dvoletnem bivanju v teh krajih in svojih doživetjih pisal dnevnik. Ob prihodu v mesto je morala posadka najprej prestati tritedensko karanteno v lazaretu.

ZDRAVSTVENI NADZOR PROMETA

Med ukrepi za sistematično preprečevanje nalezljivih bolezni (kakršna je bila na primer kuga), ki jih je v mestu uvajal dunajski dvor, je bil zdravstveni nadzor tako pomorskega kot kopenskega prometa.

Prepredenost vzhodno-jadranskih prometnih poti je namreč botrovala hitremu širjenju nalezljivih epidemičnih bolezni – kuga je ustrahovala s svojo nalezljivostjo, hitrim potekom, visoko stopnjo umrljivosti in popolne nemoči medicine v soočanju z njo. Ob potnikih in mornarjih so bili posebne pozornosti deležni tudi tovori, za katere je veljalo, da se kuga preko njih lažje prenaša. Med nevarnimi so prištevali tkanine (volna, bombaž ...), vrvi ter snovi živalskega izvora (dlaka, kože, perje ...).

DVA LAZARETA V PRISTANIŠČU

Volpi - Lisjak piše, da je bilo tržaško pristanišče »oskrbljeno z dvema lazaretoma za ladje, ki prihajajo iz mest, okuženih s kugo. Vhod v novi lazaret, imenovan Santa Tereza, je ozek in v njem se lahko priveže največ dvajset ladij.« Avtor pojasnjuje, da so bili lazareti prvotno bolnišnice za gobavost in druge nalezljive bolezni, pozneje pa so to ime dobile zdravstvene strukture v pristaniščih, kjer so bile v karanteni ladje, ki so priplule iz okuženih krajev. »Pri nas so se pojavili v obalnih mestih na Jadranskem morju, po katerem je takrat vodila glavna tovorna in potniška pot z Bližnjega vzhoda in Egipta, od koder se je širila kuga.« Prvi lazaret so zgradili že leta 1377 v Dubrovniku, drugega leta 1403 v Benetkah in potem še v Kotorju, Herceg Novem, Splitu in na Reki. V Trstu je začel leta 1721 delovati lazaret San Carlo (Svetega Karla) na območju pri starem svetilniku na nabrežju, tam, kjer je bila stavba artilerijskega arzenala in kjer je danes sedež Pomorskega muzeja. Drugi lazaret, imenovan Sveta Tereza, so zgradili leta 1768 na nasprotni strani zaliva pod Rojanom, kjer je srednja železniška postaja. V njem so lahko sprejemali na desetine ladij in do 600 potnikov.

PO REDU IN GRADNJI NAJBOLJŠI

Ruski oficir Bronjevski in člani posadke so obvezno karanteno prebili v starem lazaretu. Striktno so se morali držati pravil, drugače bi tvegali življenje, kot jih je opozoril načelnik lazareta.

Po njegovem pisanju ugotavljamo, da so bili tržaški lazareti po gradnji in redu med najboljšimi v Evropi. Obdani so bili z visokim zidom nad tem pa so bile postavljene železne bodeče špice, vrata so bila zaklenjena z žabicami – zbežati nikakor ni bilo mogoče. V novem lazaretu so bili ljudje med seboj ločeni – okuženi (na njihovem delu je bilo tudi pokopališče) in potniki in mornarji, za katere so sumili, da so okuženi, ker so pripluli iz okuženih krajev. Bili so kot osameli otok sredi morja. Drugače je bilo v starem lazaretu na vzhodni strani mesta, kjer so v glavnem mesto našli potniki in mornarji, ki so prišli iz neokuženih krajev – tu so karanteno prebili Bronjevski in njegovi mornarji. Sprehodi so bili tu dovoljeni, tako kot tudi stiki z zunanjimi znanci, a le na določeno razdaljo in v določenih prostorih. Hrana je v obeh lazaretih prihajala od zunaj – dostavljali so jo skozi manjšo odprtino s pomočjo dolge železne lopate.

»Čeprav nam ni nič manjkalo, smo se ves čas našega bivanja v lazaretu izredno dolgočasili, kot da bi bili v zaporu,« vseeno piše Bronjevski.

KUGA JE RAZSAJALA V ODESI

V svojih zapisih omenja oficir tudi kugo, ki je razsajala v Odesi in Feodoziji. Opisuje ta strašen pojav in posledice, ki so bile za okužene osebe skoraj vedno smrtne. Redkim, ki so po bolezni ozdraveli, se je zunanjost tako spremenila, da so bili skorajda neprepoznavni. Vojaške enote so obkrožile okužene kraje, ki so ostali popolnoma izolirani od sveta. »Mesto se je spremenilo v ogromno puščobo, ker na ulicah ni bilo ljudi, saj jih je bilo strah, da bi srečali kakega okuženca.«