Kapitan dolge plovbe v našo preteklost

Očaku našega morja trikratni zdravo! Kapitan Bruno Volpi Lisjak praznuje devetdesetletnico. Svoje pustolovsko življenje je opisal v knjigi stoterih dogodivščin, kateri bo kmalu sledilo nadaljevanje. Zato bomo o njem povedali le to, da se moramo Slovenci zahvaliti njegovi viziji in zanosu, če nismo ostali brez svoje obale, svojih morskih korenin in ponosa. V prejšnjem stoletju so nas izrinili preko kraškega roba v kmečki stereotip. Menda so želeli Trst povezati z italijanskim etničnim prostorom, od katerega je bil odrezan prav zaradi naše prisotnosti ob obali. In v tistem izgnanstvu bi potonili, če ne bi on iz neke davne zavesti začel vlačiti na dan skromne, zaprašene predmete, zaraščene stezice, spomin na pozabljene veščine, izbrisane besede, pripovedi in dovtipe, že zdavnaj pokopane navade in običaje. O naši ribiški preteklosti je organiziral malo razstavo na Opčinah, ki je bila veliko doživetje za celo skupnost in je postala nekak mejnik naše zavednosti.

Od kod njemu ta zagnanost, to intimno prepričanje, da je kljub butanju valov na pravi poti? Od kod mu ponos, pokončna drža pred sosedi, ki se radi postavljajo s svojimi znamenitimi pomorščaki, češ da so »un popolo di santi, poeti e navigatori«? Prepričanje in ponos pa tudi ne bi bila sama dovolj, če ju ne bi podpirali neverjetna vztrajnost pri delu, potrpežljivo iskanje virov, empatično vrtanje v preživele priče odmrlega časa. Postal je kapitan res dolge plovbe v našo bližnjo in daljno preteklost. Bil je, in še vedno pogumno je!, raziskovalec, knjižni molj, novinar, pisatelj, navdihovalec. Znal je spodbujati druge, da so mu sledili na poti proti skupnemu cilju. Znal je v ljudeh izluščiti neslutene sposobnosti. Bil je tudi skromen, kot zna biti vsak pomorščak, ki je že srečal divjo moč viharnega morja. Z drugimi navdušenci nosi ogromno zaslugo za ustanovitev Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. Iz niča so ustvarili spomenik naši globoki navezanosti na morje, s katerim dihamo in s katerim smo to, kar smo. Brez njega bi bili trske v burji.

Ta zavest je po Lisjakovi zaslugi in seveda zaslugi njegovih tovarišev začela prodirati tudi v tržaško italijansko stvarnost. Proniknila pa je ravno tako v osrednjo Slovenijo, kjer so končno spoznali, da je edina slovenska etnična obala pravzaprav ta naša, tržaška, ne pa ona istrska, ki je stoletja bila italijanska. S Frankom Cossutto je Lisjak leta 2015 prejel odlikovanje predsednika Boruta Pahorja za zasluge pri razkrivanju pomena ribištva in pomorstva za našo zgodovino ter za postavitev Ribiškega muzeja. Vseeno pa ga je jezilo, da so slovenski jezikoslovci za ribe in druge morske izraze uporabljali hrvaške besede in ne naših domačih, izvirnih. Tonu ni mogel reči tun, kot so zahtevali slovenski pravopisi. Nekaterim se je zdelo, da se bori z mlini na veter. Izgubil je marsikatero bitko, svojega življenjskega cilja pa nikoli. Napisal je ogromno knjig o že mitičnih temah, kot so prav tuni in naš način lova nanje, ali pa o čupah in zgodovini drvakov. Vsega skupaj jih je kakih petnajst. Mnoge so prevedene v italijanščino. Po njegovi zaslugi smo si po dolgih letih odtujenosti zopet prisvojili morje, kjer se končno spet počutimo doma.

Danes Bruno Lisjak le redko zapušča svoj dom, od koder lahko morje vidi in voha le v duhu in srcu. Leta so ga načela, niso pa načela njegove klenosti in bojevitosti. Žena Rita nam je povedala o njegovem zadnjem konjičku: jeguljah. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da so to »dolge sladkovodne ribe kačaste oblike«. Primorec Bruno pa dobro ve, da živijo tudi v morju, kamor se ne hodijo samo drstit. Kmalu bomo tudi mi o njih lahko izvedeli marsikaj zanimivega. V načrtu pa ima tudi opis tradicionalnega slovenskega pomorskega romanja na Barbano v gradeški laguni, ogrlico Mediteranskih biserov in opis svojih pustolovščin v Srednji Ameriki. Še na mnoga zdrava in delavna leta, kapitan Bruno!