»Daljša izolacija jih vodi v depresijo«

Vzgojitelji, ki v vrtcih in šolah skrbijo za otroke ter mlade s posebnimi potrebami, morajo biti primerno usposobljeni in imeti ustrezno izobrazbo, predvsem pa nagnjenost k poklicu.

Na včerajšnjem protestu sindikata USB na Velikem trgu smo prestregli Tino Sossi, vzgojiteljico, ki skrbi za najstnike s posebnimi potrebami na italijanskih šolah. Navdušena nad svojim delom in zadovoljna z odnosom, ki ga ima s kolegi, priznava, da so pogoji, v katerih so vzgojitelji primorani opravljati svoje delo, nedostojni, predvsem odkar je nastopila pandemija novega koronavirusa.

Kje si zaposlena?

Trenutno opravljam svoje delo na liceju Giosué Carducci in zavodu Luigi Galvani za zadrugo 2001 iz Milj. S kolegico sledim štirim najstnikom s posebnimi potrebami.

Kakšen pa je odnos, ki ga ima šola do vas?

S šolskim osebjem imamo dober odnos, sistem pa ne deluje vedno, kot bi moral. Nekateri starši so bili na primer prepričani, da, če smo vzgojitelji odsotni, bodo na šoli učenci s posebnimi potrebami sami. Velja pa, da mora vsaka šola imeti med osebjem nekoga, ki nas lahko nadomesti, pa tudi nekoga, ki nam lahko pomaga, ko smo v službi. Redkokdaj smo sicer odsotni, ko pa se zgodi, na šoli pristojne osebe ni.

Kakšne so posledice daljše izolacije od socialnega življenja pri mladih s posebnimi potrebami?

Oddaljenost od vsakdanje rutine jih vodi v depresijo in nazadovanje. Starši so del domačega okolja, potrebni pa so stika z zunanjim svetom. Dodala bi, da so bile ure, ki smo jih na daljavo preživeli z našimi dijaki, v pomoč tudi družinam, ki so zaradi prekinitve dejavnosti v živo doživljale zelo zahtevno obdobje.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.