Da bi se znali spet začuditi ob majhnih stvareh

Hello, darling! Tako slikarka in ilustratorka Vesna Benedetič marsikdaj pozdravlja luno, zlasti ko njeno podobo objavi na družabnih omrežjih. Gre pa obenem tudi za naslov razstave, ki je cel december na ogled v prostorih Tržaškega knjižnega središča. Dvajset akvarelov s skupnim podnaslovom »o luni, prijaznosti in zaupanju« obiskovalce popelje v različne pravljične svetove. To v tem ne najbolj spodbudnem koronačasu še kako potrebujemo, so prepričani pri Slovenskem klubu.

Zamislili so si dogodek, ki bi ob spoštovanju predpisov proti širjenju okužb spet oživil mestno kulturno ponudbo. Za umetnico pa to ni le koronaleto, saj te dni praznuje okroglih trideset let živahne umetniške kariere, ko se je prvič predstavila s samostojno razstavo. Risanje je sicer bilo vedno del nje, pravi. Od tedaj je marsikaj ustvarila: od ilustracij za knjige in umetniških delavnic do sodelovanja z revijama Galeb in Pastirček. Od začetka leta njene slike krasijo tudi sobe malih pacientov tržaške pediatrične bolnišnice Burlo Garofolo.

Podobno kot je Picasso imel roza ali modro obdobje, ima Vesna Benedetič različna pravljična bitja in živali. Na začetku so bile debele muce. Potem pa so se liki spremenili.

(Smeh) Debelih muc že dolgo ni več. Ljudje so me začeli prepoznavati zgolj zaradi njih. Postajale so kar slavne in sem se začela spraševati: »Ohjoj, kaj bom zdaj celo življenje risala muce?«. Malce sem se ustrašila, začutila sem tesnobo. Ustavila sem se in jih nisem več upodabljala. Začela sem risati še drugo. Kdaj pa kdaj se sicer še pojavljajo ob deklici in ostalih junakih, živalski svet pa se je širil. Živali itak najraje rišem, imam jih zelo rada. Velik medved je denimo v mojih zgodbah tudi velik strahopetec, njegov največji prijatelj pa je drugi strahopetček, zajček...

Več v današnji tiskani izdaji Primorskega dnevnika.