Čudežni beg iz Mariupola

Novinarka, begunka, sodelavka Olga Kurilenko je novinarka ukrajinske televizije NTN, doma je iz Harkova. Tudi ona je – tako kot osebe, o katerih piše v tem svojem prvem prispevku za Primorski dnevnik – s svojim otrokom, s pomočjo znancev in dobrih ljudi, pribežala z vojnega območja v Trst. V upanju, da se bo vrnila v rodno mesto, ko bo to mogoče. Medtem bo sodelovala tudi s Primorskim dnevnikom in pisala o tem, kar doživljajo njeni rojaki tako v begunstvu kot v domovini.

Begunke iz uničenega mesta, nastanjene pri Fernetičih

»Veselili smo se, ko je deževalo. Pili smo namreč deževnico in tudi nabirali sneg.« Hudi spomini beguncev iz ukrajinskega Mariupola. Sporočila sorodnikov enkrat tedensko in kot edina opora – fotografija na telefonu. Tako živijo danes begunci, ki so čudežno pobegnili z zasedenega ozemlja. To je zgodba družine iz Mariupola, ki je v okupiranem mestu preživela skoraj mesec in pol.

»Pišem ji: zelo te pogrešam, pazi nase, čudovita si mi, zelo te imam rada! Ona pa odgovori: draga moja, tudi jaz te imam zelo rada!« Devetnajstletna Katerina Prudnikova, doma iz Mariupola, prejema redka telefonska sporočila od svoje matere s solzami v očeh. Sama se spominja, kako je bilo njeno življenje do nedavnega mirno – ukvarjala se je s športom, študirala je, delala v supermarketu, zelo rada se je sprehajala s prijatelji. Tako je bilo, dokler niso ruske čete vdrle v Ukrajino. Danes pa se življenje deli na »pred« vojno in »po« njenem začetku.

Dekle je čudežno pobegnilo iz mesta ob Azovskem morju, ki so ga zasedli Rusi, medtem ko sta njegova mati in očim še vedno na okupiranem območju. »Mama je morala pustiti, da grem, ker ni bilo več mest. Prostovoljci so nas odpeljali, pomagali so nam oditi od tam in v avtomobilu ni bilo dovolj prostora za vse,« pravi Katerina. Zdaj je v Trstu skupaj s teto in z devetletno sestrično, ki sta prav tako iz Mariupola.

Celoten zapis lahko preberete v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.