»Kakor vsako jutro, je tudi danes (včeraj, op. nov.) mož ob 6.30 stopil iz hiše in se napotil proti glavnemu vhodu, da bi iz poštnega nabiralnika pobral časopis. A do njega sploh ni prišel – pred vhodnimi vrati, kjer je pred dežjem in vetrom urejena lopa, je danes zjutraj ležalo nekaj ljudi.« Glas gospe Ester Kočevar iz Doline se je stresel, ko je pripovedovala, kar se ji je pripetilo. V noči na četrtek je četverica mladih mož poiskala namreč suho ležišče pred kar njenim domom, nedaleč stran od obrtne cone.
»Prvi trenutek smo se prestrašili, saj smo prvič doživeli kaj takega pred hišo,« je povedala gospa. »Moški so ležali eden ob drugem, pokriti so bili z odejami, premočeni in premraženi do kosti,« je pripoved včerajšnjega jutranjega srečanja nadaljevala sogovornica. Izpod odej so štrlele le njihove gole noge – sezuli so se namreč in mokre nogavice (kdor jih je sploh imel ...) obesili, da bi se za silo vsaj malo posušile. »Še pred 7. uro smo poklicali številko 112, saj se nihče od moških ni premikal. Prestrašili smo se, da je kdo med njimi celo mrtev. V roku petnajstih minut bo kdo prišel do vas, so nam zagotovili.« Ker nikogar dolgo ni bilo, so znova poklicali. Da so o dogodku že informirani in da prihajajo karabinjerji, so rezko napovedali na drugi strani slušalke.
»Ko smo tako čakali pred hišo, je iz vasi prikorakala še večja skupina mladih mož. Kakih osemnajst sem jih preštela in tudi ti so bili popolnoma premraženi. Ustavila sem jih in jim pokazala četverico pred hišo, ki je še vedno nepremična ležala. Približali so se jim in izmenjali nekaj besed. Ne vem v katerem jeziku so se pogovarjali,« je zaupala sogovornica, ki si je oddahnila, ko so se fantje po eni uri končno premaknili. Spet je vtipkala številko varnostnih organov in spet zaman čakala. Medtem pa ni ostala križem rok. »Tako so se mi smilili. Stopila sem do shrambe in jo dejansko izpraznila.« Potem ko jim je ponudila hrano in pijačo, saj so bili zelo lačni, je gospa Ester segla še po toplih oblačilih.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.