»V telovadnici mladostniki sedijo in čakajo«

Sklop pogovorov s profesorji športne vzgoje nadaljujemo s profesorico Sonjo Milič, ki uči na Državnem tehniškem zavodu Žiga Zois. Z dijaki višje srednje šole se srečuje od šolskega leta 2000/01, pred tem pa je neprekinjeno od leta 1981 učila na različnih nižjih srednjih šolah v tržaški pokrajini. Najtrofejnejša igralka namiznega tenisa pri nas je pri 63 letih še vedno zelo aktivna pri matičnem društvu ŠK Kras, kjer je igralka, trenerka in nasploh »duša« športnega delovanja v Zgoniku.

Se najbrž tudi strinjate z ugotovitvijo, da se mladostniki gibajo premalo?

To je tudi zelo pereč problem. Za to krivim predvsem današnjo družbo, tehnologijo, a ne samo. Otroci so velikokrat prepuščeni samim sebi.

Kar me najbolj šokira tačas, je to, da če so včasih vsaj fantje vstopili v telovadnico in takoj spraševali po žogi ali pa so samoiniciativno nekaj delali, sedaj vsi skupaj, ne glede na spol, sedijo in čakajo. Zgleda, kot da bi bili stalno utrujeni.

Zagotovo malčki imajo potrebo po gibanju. To opažam tudi pri svojih vnukih, ki stalno iščejo vir gibanja.

Ali opažate sicer razlike v generacijah? »Smo« bili nekoč bolj gibljivi in nasploh športno nastrojeni kot sedaj?

Mislim, da razlike so v načinu. Zdaj dobro izvajajo samo tiste vaje, ki so značilne za šport, ki ga prakticirajo. Nekoč pa so bili splošno bolj gibalno razgledani. Veliko je bilo takih, ki so bili za vse športe. Zdaj so sposobni, saj se nečesa prav kmalu naučijo, a nimajo tolikih izkušenj kot njihovi predhodniki. Skratka, ne vidim bistvenih razlik, vsaj v sposobnostih ne, prilagajajo pa se bolj počasi na druge športe.

Obenem pa je veliko odvisno tudi od posameznika, koliko veselja ima do gibanja. Nasploh mislim, da vključno pri ŠK Kras, kjer delujem kot trenerka, prehitro usmerjamo v šport. To botruje temu neznanju oziroma temu zelo ozkemu znanju gibalne vzgoje. Za osnovnošolske otroke je dobro, če trenirajo dva športa. In še posebej, če sta ta dva športa med samo različna, da tako pridobijo zelo različne izkušnje v gibanju.

Povrnimo se k šoli. Koliko je športnikov med dijaki DTZ Žiga Zois?

V glavnem vsi. Približno 80% dijakov se ukvarja s športom. Nekateri organizirano in bolj resno, drugi rekreativno. Večina »rekreativcev« obiskuje fitnese ali pa izbirajo tek. Kako pogosto, pa ne vem.

Med tistimi 20%, ki se ne ukvarjajo s športom, je več dijakov ali dijakinj?

Ni razlik. Nekatere dijakinje so opustile športno dejavnost v petem ali četrtem razredu, nekatere tudi zaradi poškodb. Kdor pa se s športom ne ukvarja več pri klubu, izbira rekreacijo.

Kakšne športe izbirajo?

Tri standardne, nogomet, košarko in odbojko. Kdor je opustil, se ukvarja večinoma s fitnesom, nekateri tečejo, izbirajo pa tudi določene plese ali obliko športne gimnastike (parkour). Vsaj tako mi pravijo, ko jih sprašujem.

Večinoma sicer dela organizirano športno dejavnost. Redki so pri italijanskih društvih. Večina izbira ekipne športe, manj individualne. Več športnikov je sicer v prvih razredih, v višjih razredih pa nekateri opuščajo. Sicer pa prevladuje želja, da skrbijo za ohranjanje dobre telesne forme, tako dekleta kot fantje.