Vse manj dijakov je športno aktivnih

Prejšnji teden smo v športnih straneh Primorskega dnevnika objavili izsledke raziskave, pri kateri je sodeloval tudi Bor Atletika. Skratka: v vsej svoji zgodovini človek še nikoli ni bil tako malo gibalno športno aktiven kot zdaj.

Tokrat smo se o športni (ne)aktivnosti na slovenskih višjih srednjih šolah pogovorili s profesorico športne vzgoje Silvo Meulia (letnik 1960), ki poučuje v trieniju višješolskega zavoda Jožef Stefan v Trstu.

Kakšno je stanje športne vzgoje na višjih srednjih šolah?

Iz leta v leto se slabša. Še do pred kratkim smo o vse manjši telesni zmogljivosti poročali po zamenjavi neke generacije. Zdaj pa so razlike opazne že med petošolci in prvošolci, ki so iste generacije. Kar se tiče osnovne motorike je iz leta v leto razlika večja. Pada nivo predznanja. Pozna se, kdo se je ukvarjal s športom med otroštvom. Ti otroci imajo določene osnove, drugi pa jih sploh nimajo. Vedno manj je dijakov, ki se konstantno in resno ukvarja s športom. Čeprav smo po eni strani Slovenci v Italiji srečni, saj je pri nas situacija boljša kot pri Italijanih.

Od česa je to odvisno?

Od družinskega okolja, v katerem otrok živi. Nekatere družine gredo sistematično hodit in se veliko ukvarjajo z gibanjem oziroma z zdravim načinom življenja. Otroci tistih družin bodo tudi športno na določen način usmerjeni in vztrajni. Družine, ki tega nimajo v krvi, pa prav gotovo ne spodbujajo sinov in hčera, da bi se ukvarjali s športom.

To se pravi, da je med šolskimi urami športne vzgoje program precej okrnjen, kajne?

Veliko elementov telovadbe in akrobatike, ki sem jih učila še do pred kratkim, sem popolnoma opustila. Če pride k meni dijak drugega ali tretjega razreda, ki ne obvlada niti prevala, bom s težavo delala z njim druge bolj zahtevne vaje. Tvegamo, da se resno poškoduje.

Daljši intervju si lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.