»Moj oče Viktor Bobek ni nikogar izdal«

Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala so 15. decembra usmrtili na Opčinah. Bobek iz Trnovega, ki je danes del Ilirske Bistrice, je bil med petimi ustreljenimi edini družinski oče. Njegov sin Vojko, ki je februarja dopolnil 86 let, je na svojem domu v Novi Gorici čilo povzel družinsko zgodbo, kislo začinjeno z očitki na račun očeta, da je bil konfident italijanske tajne policije.

Pogovor bi moral potekati že prejšnji teden, a se je zaradi nepredvidenih okoliščin pomaknil na ponedeljek. Bil je 16. december, intervjuvancu se je med obujanjem spominov glas nekajkrat zatresel in zlomil. Bil pa je odločen, ko je izrekel nekaj hudih očitkov, s katerimi se marsikdo ne bo strinjal in ki jih je po 80 letih bržda nemogoče podpreti z dodatnimi dokazi.

Pogovarjava se dan po tragični obletnici. Imate ob 15. decembru kakšen ritual?

Ne. Samo nesem venček na grob.

Po nekaterih pričevanjih je sodišče po izreku smrtne obsodbe dovolilo vaši mami in vam, da se za pet minut poslovite od očeta. Je bilo res tako?

Ja.

Imate kakšen spomin na tisto slovo?

Ne, moj spomin na očeta je zelo medel. Spominjam se le tega, da je bil neobrit, ko sem ga obiskoval v zaporu, in da sem od njega dobil košček čokolade. On je stradal (glas se zatrese), a jaz sem dobil čokolado.

Vam je mama Frančiška (Fani) kdaj opisala tisto zadnje, petminutno srečanje?

Ne. Doma o očetu nismo razpravljali. Bilo je prehudo.

Za mamo ali za vas?

Za mamo, za teto, zame. Za vse.

Odraščanje brez očeta zaznamuje človeka. Ste se s tem kdaj sprijaznili ali je to nekaj, kar ni mogoče preboleti, pozabiti?

Ne pozabiš. Ampak hkrati veš, da drugače ne more biti.

Pri 86 letih začutite kdaj jezo, ker so vam ubili očeta?

Ne, ne čutim jeze. Življenje je bilo pač tako. Izdali so ga, plačal je in konec.

Če mame in tete niste spraševali o očetu, ste pri kom drugem iskali odgovore na najbolj preprosta vprašanja, recimo kakšnega značaja je bil, kaj ga je zanimalo?

Ne. Sem pa poslušal, ko me je teta (Marija Urbančič, Bobkova svakinja, op. ur.) vzela s sabo na kakšne pogovore. Ker so mojega očeta blatili, da je bil izdajalec, se je teta celo življenje trudila, da bi se to razjasnilo, razčistilo ... V Kranju ji je Just Godnič (znani tigrovec, op. ur.) rekel: »Micka, ni čas za to.«

Kdaj je bilo to?

V petdesetih ali šestdesetih letih. Zadeva se je razčistila mnogo let kasneje, ko so očetu podelili zlati častni znak svobode.

To je bilo leta 1997. A že pred tem so nekateri zgodovinarji, na primer Milica Kacin Wohinz, ugotovili, da se je vaš oče italijanski policiji predstavljal kot njen zaupnik, dejansko pa jo je zavajal in ji dostavljal nepomembne podatke. Je tako prav?

Da. Milica Kacin Wohinz je bila poštena, konkretna. Toda preokret je bil takrat, ko je Milan Kučan blagoslovil, ali celo pospešil, podelitev priznanja. Pomembno je tudi to, kar je napisal generalmajor Marijan F. Kranjc (Bobek naj bi bil dvojni agent po navodilih jugoslovanske obveščevalne službe, op. ur).

Državnega odlikovanja ne teta ne mama nista dočakali?

Žal ne. Obe sta umrli leta 1988.

Zakaj se je govoricam upirala teta, ne pa vaša mama, Vikova žena?

Mama se je vdala, ukvarjala se je z drugimi težavami. Teta pa je bila bolj bojevita. Celo svoje življenje se je zavzemala za druge, pomagala pri pritožbah, prošnjah ...

Vam je teta, ki je bila edina ženska med 60 obtoženci, kaj pripovedovala o procesu?

Ne.

Zakaj?

(Glas se zatrese) To so bili spomini, ki jih nismo obujali.

Niste iskali stika z ljudmi, ki so bili z očetom na procesu?

Ne. Sem pa spoznal več očetovih sodelavcev s Postojnskega in Bistriškega. Ti pa niso bili na procesu.

Mislite na sodelavce znotraj Tigra?

Da.

Kaj so vam pripovedovali o očetu?

Zmeraj samo dobro.

Kaj ga je odlikovalo?

Da ni nikogar izdal. Na tistem območju je bilo v Tigru 60 do 100 ljudi. Aretirali so jih pet, od tega sta bila samo dva obsojena, moj oče in Vadnal. Vadnal pa je bil obsojen, ker ga je Pinko izdal.

Pinko Tomažič?

Da. Pinko je izdal vso bistriško skupino.

To je huda obtožba ...

(Prekine) Saj je vse napisano. Mojega očeta in njegovo skupino so aretirali spomladi 1940. Takrat so jih v glavnem bremenili špijonaže. A potem je Albin Dujc – po mojem tudi s Pinkovim blagoslovom – preiskovalcem pokazal skladišče orožja v Vremah. Tudi Milica Kacin Wohinz je menila, da je bilo najdeno orožje usodno. Če bi ostalo samo pri vohunjenju, mojega očeta ne bi ustrelili.

Toda ni drzno temu reči izdajstvo? Kaj če so bili prevarani ali mučeni?

Po pričevanjih je bil moj oče največ mučen. Pinko in ostali niso bili.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.