»Pandemija sprožila tretjo kolesarsko revolucijo«

Restavracije, bari in tudi drugi poklici so zaradi pandemije na kolenih. A to ne velja za vse sektorje. Zaradi izrednih razmer, ki trajajo že več kot eno leto, nekaterim cvetijo posli. Če že ne cvetijo, jim pa dela res ne manjka. Med te sodi mehanik in serviser koles 55-letni Giuliano Di Donato – doma iz Hrvatov pri Borštu (stanuje sicer v Trstu) –, ki se je s tem poklicem začel ukvarjati že zelo mlad. »Pravzaprav sem bil na začetku vajenec mehanik pri tržaškem podjetju Marcon. Popravljal sem motorna kolesa, kolesa, avtomobile. To je bilo točno 1. aprila 1981, pred štiridesetimi leti. Letos praznujem torej jubilejno obletnico,« je dejal Di Donato, ki ima svojo kolesarsko delavnico Punto Assistenza v drevoredu Campi Elisi v Trstu.

Giuliano, prav gotovo sega vaša ljubezen do mehanike že v otroštvo, kajne?

Ko sem bil star 12 let, mi je stric podaril star avtomobil, ki sem ga kar ročno večkrat demontiral in nato spet sestavil.

Kdaj pa ste se odločili za samostojno pot?

To se je zgodilo leta 1988. Delavnico sem si uredil v Ulici Foscolo v Trstu. Takrat sem tudi prodajal kolesa. Leta 1984 so iz Združenih držav prišla v Evropo prva gorska kolesa. Tista je bila prva kolesarska revolucija na naših tleh. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo se veselili pravega »booma« prodaje tega tipa koles. Proti koncu devetdesetih let sem se odločil, da se bo specializiral samo v servisiranju koles, saj nisem uspel hkrati jahati dva konja. Moral sem se odločiti in ne kesam se svoje izbire.

Zakaj revolucija?

Ker se je dejansko spremenil način kolesarjenja, predvsem rekreativnega. Prednost gorskih koles je, da lahko kolesariš v naravi, kjer ni prometa in je nekoliko manj nevarno. Pelješ se po klancih, hribovitih območjih in tako dalje. Vsi ljubitelji kolesarstva so si takrat kupili gorsko kolo. Pa ne samo oni. V tistih letih se je prvič razširil krog rekreativnih kolesarjev.

Celoten intervju lahko preberete v sobotni izdaji Promorskega dnevnika.