Veit Heinichen upokojil svojega junaka

Pogovor z v Trstu bivajočim nemškim pisateljem Veitom Heinichenom je potekal v nedeljo (15. marca), nekaj minut pred predstavitvijo njegovega zadnjega v italijanščino prevedenega romana A maglie strette v tržaškem gledališču Miela. Knjiga je izšla avgusta lani v nemškem izvirniku z naslovom Beifang. V italijanščino jo je prevedla Monica Pesetti. Protagonist kriminalke je tudi tokrat komisar Proteo Laurenti.

Ali se niste še naveličali vašega komisarja Protea Laurentija?

Ko boste knjigo prebrali, boste ugotovili, da odhaja v pokoj. V to je primoran, zakon tako zahteva. To je nekakšen način, da se ga odkrižam.

Po kolikih knjigah?

Po dvanajstih romanih, katerih protagonist je.

Kaj boste potem počeli, brez vašega Protea?

(se zasmeje) Kdo ve? Dokler se svet vrti, bo mogoče pripovedovati, kaj se na njem dogaja. On ni edini protagonist. Seveda, v tem času sem se zapičil vanj, bil je kot nekakšna pripovedna bergla, zelo zanesljiv. Ustvaril pa sem tudi druge like.

Na primer?

Xenio Zanier. Morda se bo ona vrnila. Morda pa si bo Proteo skupaj s takrat že upokojenim tržaškim županom ogledoval - kot vsi upokojenci - delovna gradbišča, ki jih ne manjka.

Zakaj vas Trst navdihuje?

Mislim zaradi geopolitične lege. Trst je pravo križišče. Tu lahko zaznavaš spremembe evropske skupnosti. Tu dobiš vse, kar se v Evropi spreminja. Trst je kraj različnih vplivov. Moje delo je dokaz, da so obrobja lahko tudi center.

V kakšnem smislu?

Srečanja obrobij so lahko odločilna. Tu se rodijo in rastejo nasprotja ter tudi združevanja. Seveda, potrebni so generacijski procesi, in to se tu dogaja.

Zakaj imajo vaši »tržaški« romani tolikšen uspeh v Nemčiji?

Ne samo v Nemčiji. Prevedeni so v številne jezike. Nazadnje so jih prevedli v finščino.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku