Karanteno raje preživlja v Sloveniji kot pa v Španiji

Slovenski košarkar Zoran Dragić (na fotografiji euroleague.net) nestrpno pričakuje vrnitev domov, kjer se bo lahko združil z ženo in otrokoma.

Igralec španskega evroligaša Baskonia Vitoria-Gasteiz je namreč od petka, 27. marca, v karanteni v hotelu Paka v Velenju, potem ko je skupaj s še 41 slovenskimi državljani s posebnim letom priletel iz Španije, kjer je stanje zaradi novega koronavirusa zelo kritično. »Zoki«, ki je bil lani od januarja do junija član tržaškega kluba Pallacanestro Trieste, je letošnjo sezono začel pri nemškem Ulmu, januarja pa prestopil k prestižnemu baskovskemu klubu, kjer je lahko ponovno okusil slast evrolige.

Zoran, zadnji tedni so bili tudi za vas težavni. Koliko časa ste pravzaprav že v samoizolaciji oziroma v karanteni?

V samoizolaciji, ki sem jo začel že v Španiji, sem približno tri tedne. Tukaj v Velenju sem natanko teden dni v karanteni (pogovor je bil opravljen v petek, 3. aprila, op. a.).

V Vitorio ste prišli konec januarja, dober mesec kasneje pa so se razmere tudi v Španiji močno poslabšale. Kako ste preživeli zadnje tedne?

Samoizolacijo sem začel 12. marca. Čim prej pa sem se hotel vrniti domov. Vodstvo kluba mi na začetku tega ni dovolilo, saj noben španski klub ni puščal svojih igralcev v domovino. Počakal sem še teden dni, okno za vrnitev domov pa se je vedno bolj manjšalo. Na koncu pa sem z vodstvom kluba vendarle prišel do dogovora, saj nisem hotel obtičati v Španiji. Kljub pandemiji koronavirusa sem hotel biti s svojo družino, saj ženi z dvema malima otrokoma ni lahko.

Kar nekaj težav je bilo pri sami vrnitvi v Slovenijo. Poleteli ste iz Madrida, kamor ste se iz Vitorie pripeljali z najetim avtomobilom. Pričakovali pa ste, da boste samoizolacijo nadaljevali doma v Ljubljani.

Tako je. S slovensko ambasado v Madridu sem bil kar nekaj dni v stiku. Kdor se je v Slovenijo vračal domov v tistih dneh, je moral karanteno opraviti doma. Dan, preden smo mi poleteli iz Madrida, pa se je slovenska vlada odločila, da bodo odslej vsi, ki se bodo vrnili iz držav z velikim številom okužb, morali v dvotedensko karanteno v za to namenjeno strukturo. Nas so napotili v hotel v Velenje. Vsi smo bili presenečeni in tudi nekoliko jezni, saj tega nismo pričakovali. Sam sem bil na začetku med skeptiki, saj je test pokazal, da nisem okužen, nato pa sem vendarle to sprejel. Raje sem dva tedna v karanteni v Sloveniji, kot da bi ostal še dva meseca v Španiji.

Kako preživljate čas v svoji hotelski sobi, iz katere ne morete ven?

Na srečo so mi dostavili sobno kolo in še nekaj manjših rekvizitov, ki mi omogočajo vadbo. Skušam kar se da vzdrževati telesno kondicijo. Dobro je za telo, da se lahko tudi oznojim. Na svež zrak ne moremo, kvečjemu lahko odprem okno. Treba je pač zdržati. Navodila so jasna, karanteno pa sem sprejel predvsem zato, ker imam doma dva mala otroka. Ne bi rad česa prinesel domov, če bi že bil okužen. Ko pa ne treniram, se premikam s kavča na posteljo ter se sprehajam po sobi. Na srečo imam svoj računalnik, preko aplikacije Facetime se pogovarjam z ženo Svetlano in prijatelji, gledam filme. Medijem ne sledim veliko, saj je potem še slabše, če se preveč obremenjujem z dogajanjem po svetu.

Kako pa ste se dogovorili s klubom za takrat, ko se bodo razmere umirile?

Ko bo klub sporočil, da lahko ponovno začnemo trenirati, imam 72 ur časa, da se vrnem v Vitorio, kar je pač samoumevno. Če bo v Španiji vse v redu, najbrž tudi v Sloveniji ne bo več težav. Težave, s katerimi se sooča Španija, so neprimerno večje kot v Sloveniji. Vsekakor pa dvomim, da se bo letošnja sezona nadaljevala.

So se tudi ostali tuji igralci ekipe odločili za vrnitev v domovino?

Mislim, da sem edini, ki se je vrnil domov. Drugi imajo namreč družino pri sebi in so se odločili, da ostanejo v Vitorii. Če bi imel tudi jaz družino zraven, se ne bi vračal v Slovenijo.

Že lani ob prihodu v Trst ste dejali, da želite ponovno zaigrati za evroligaško ekipo. To vam je letos tudi uspelo. Ste zadovoljni s svojo izkušnjo pri Baskonii?

Sem zadovoljen. Klub je vrhunsko organiziran, vodstvo je zelo ambiciozno, saj cilja, da bi se ekipa v naslednjih letih ponovno uvrstila na »final four« evrolige ter v finale španske lige. Pričakovanja so visoka. Ekipa je sicer nekoliko slabše začela sezono, bilo je kar nekaj težav s poškodbami. Sam sem vesel, da sem ponovno v evroligi, pa čeprav sem podpisal pogodbo le do konca sezone. Vedel sem, da sem sposoben igranja na najvišji ravni, po poškodbi pa sem dokazal, da lahko še odigram vidno vlogo v evroligi. Tako je bilo že lani v Trstu in v začetku letošnje sezone, ko sem bil pri Ulmu prvi strelec nemške lige. Vse sem moral nekako začeti od začetka, se ponovno dokazovati, na koncu pa sem vendarle dosegel svoj cilj.

Lani ste že drugič v svoji karieri okusili italijansko A-ligo, v letošnji sezoni pa ste se preizkusili v nemški bundesligi in se naposled vrnili v Španijo. Kakšne so razlike med temi ligami?

Italijanska in nemška prva liga sta dokaj podobni, v obeh se igra t. i. »run and gun« košarka. Mogoče je bundesliga nekoliko bolj atletska in zato bolj podobna ameriškemu slogu igre. Špansko prvenstvo pa je najbolj kakovostno od treh. Na vsako ligo se je pač treba privaditi, za to pa potrebuješ nekaj časa. Na koncu se vendarle povsod igra košarka.

Ste kaj spremljali dogajanje v Trstu, kjer se je klub po koncu lanske sezone soočal z velikimi težavami?

Nekaj sem spremljal. Težave so se začele, ko sem bil še v Trstu. Vem, da so v klubu z Allianzom vendarle dobili novega glavnega pokrovitelja. Sicer ne vem, ali gre za dolgoročno sodelovanje. Upam pa, da si je klub opomogel in da je v Trstu spet taka evforija kot lani. Vodstvo je pripeljalo veliko novih igralcev, začetek sezone pa je bil precej težaven. Žal to ni tisti Pallacanestro Trieste, katerega sem bil jaz član lani. Najbrž v ekipi letos ni bilo prave kemije.

Z Baskonio ste podpisali pogodbo do konca letošnje sezone. Kakšne načrte imate za prihodnjo sezono? Glavni cilj je, da ponovno zaigram za evroligaški klub. Letos sem dokazal, da lahko ponovno igram v evroligi, moral pa bom počakati na ponudbe klubov. Tržnica se bo kmalu začela, je pa res, da bo trenutno stanje močno vplivalo na to. Nihče ne ve, kako bo z gospodarstvom, kakšne bodo po novem pogodbe in kako bo predvidena kriza sploh vplivala na košarko. Glavno vprašanje v tem trenutku je, kako se bo letošnja sezona sploh zaključila.

Vas vendarle kaj skrbi?

Seveda me skrbi, saj je košarka moja služba. Pred sabo imam še vsaj štiri ali pet let kariere na najvišji ravni. Videli bomo, kako se bo stvar razvila. Trenutno je v klubih veliko ljudi brezposelnih. Vsekakor mislim, da veliki klubi posebnih težav ne bodo imeli, precej težje pa bo za manjše.

Slovenska reprezentanca bo nastop na olimpijskih igrah in na evropskem prvenstvu naskakovala z novim selektorjem, grškim trenerjem Dimitriosom Itoudisom. Kaj pričakujete od novega ciklusa?

Vemo, da je Itoudis vrhunski in zelo pameten trener, ki je bil več let pomočnik Željka Obradovića. Videli pa bomo, kako bo vse skupaj sestavil. Vodenje reprezentance je vendarle drugače kot treniranje v klubu. Pri CSKA ima Itoudis že štiri leta isto jedro košarkarjev, z njimi dela vsak dan. Kokoškov je denimo dve leti vodil reprezentanco, preden je Slovenija osvojila evropsko prvenstvo. Z njim smo veliko delali, s časom nas je spoznal in je lahko izbral najbolj primerne košarkarje. Je pa seveda dober znak, da se tako velik trener pogaja s košarkarsko zvezo za vodenje slovenske izbrane vrste. To ni dobro le za reprezentanco, ampak tudi za celotno košarkarsko gibanje v Sloveniji. Košarkarji, ki se bodo borili za mesto v reprezentanci, bodo obenem veliko bolj motivirani.

Ste kaj v stiku s svojim bratom Goranom, ki v tem trenutku ostaja v Miamiju?

Z Goranom sva redno v stiku. Tudi on je ves čas doma, kjer se ukvarja s hišnimi opravili, na dvorišču pa uspe trenirati.

Španijo ste že poznali, saj ste pred leti igrali v dresu Malage. Kakšno pa je življenje v Vitorii?

Poldrugi mesec sem preživel v tem mestu, ki je kar prijetno. Res je nekoliko deževno, na srečo pa sem imel tudi precej sonca. Mesto je lepo in umirjeno, središče pa je urejeno.

Seveda to ni veliko mesto, kot sta denimo Valencia ali Malaga, kjer sem se počutil res zelo dobro. Blizu Vitorie je denimo San Sebastian, kjer je lepa obala. Glavno pa je, da je Baskonia klub, ki je zelo dobro organiziran in ima za sabo bogato tradicijo. Seveda je lepo izbirati, kje lahko živiš, če pa imaš dobrega delodajalca, se z ostalimi stvarmi ne obremenjuješ več kot toliko.