»Beseda trening bi morala biti tudi v glasbi veliko bolj pomembna«

Alešu Lavrenčiču službene obveznosti onemogočajo, da bi spremljal olimpijske igre. 26-letni profesionalni violinist, ki si kruh že nekaj let služi v Veroni, se bo kmalu vrnil v domače kraje, saj je zmagal na avdiciji za stalno mesto vodje drugih violin v tržaškem opernem gledališču Verdi.

Ali ste že obiskali Pariz?

Sem, na šolskem izletu v petem razredu višje srednje šole. Bil mi je zelo všeč. Mislim, da danes bolj cenim, kar sem takrat videl, zato bi se rad vrnil.

Spremljate olimpijske igre?

Žal zelo malo. Zaradi službe, s katero sem zaseden predvsem popoldne in zvečer, nimam časa, da bi se temu posvečal. V glavnem sledim rezultatom, predvsem odbojki in Đokoviću.

Katere panoge vas najbolj zanimajo?

Ponavadi sem sledil atletiki. Na zadnjih olimpijskih igrah sem gledal tudi košarko, ker je nastopala slovenska reprezentanca, plezanje in kolesarstvo.

Za katere športnike navijate?

Ker ne utegnem slediti, za nobenega. A ker smo doma sledili kolesarstvu, bi verjetno navijal za Tadeja Pogačarja, če bi se udeležil iger.

Imate kakšen poseben olimpijski spomin?

Spomnim se, ko je Usain Bolt zmagoval na 100 in 200 metrov v teku.

Postali boste vodja drugih violin v Verdiju. Bi lahko temu v športnem žargonu rekli, da boste njihov kapetan?

Bom »kapetan« sekcije, drži. Kako bo potekalo delo, še ne vem, saj bom prvič v orkestru imel takšno vlogo. Delo bo nekoliko različno, ker bom imel odgovornost, ki je zdaj še nimam. Prvo soočenje mi bo dalo odgovor, kako bo potekal moj dan in kako se bom moral pripravljati.

Morate biti tudi glasbeniki dobro telesno pripravljeni?

Tako je. A tu gre za dve različni telesni pripravljenosti. Kot glasbenik moraš biti vedno zelo aktiven in trenirati nekatere mišice, da lahko izvajaš določen tip giba. Poleg tega morajo biti glasbeniki pozorni na fizičen napor sedenja in drže. To je pomembno skozi celotno kariero. Danes se vedno več pozornosti vlaga v to, zdaj pravilno držo uvajajo tudi v študijske programe in se dela na tem. Šport je gotovo nekaj, s čimer bi se morali vsi ukvarjati.

Pevec skupine Joker Out je izjavil, da se kot glasbeniki poistovetijo z načinom življenja profesionalnih športnikov. Bi se strinjali z njim?

Ne vem točno, na kaj je mislil, a sam večkrat primerjam življenje glasbenika s športnikovim. Nikoli nisem bil profesionalen športnik, sem pa profesionalen glasbenik in vem, da to terja ogromno vaje in treninga. Kdor skače v višino, trenira, da skoči čim višje, jaz pa treniram za to, da dosežem določeno prožnost gibov, da lahko izvedem nekaj, česar še ne morem. Pri športu trenirajo tudi za to, da bi imeli večjo mišično maso, mi pa nimamo te potrebe. Športnik, ki nekaj tednov ne trenira, mora zato začeti z nižje stopničke, isto velja tudi za glasbenika, saj v nekaj tednih že občutiš, da si izgubil trening in moraš ponovno poprijeti za delo, da lahko izvajaš tisto, kar si že izvajal. Beseda trening bi morala biti tudi v glasbi veliko bolj pomembna.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.