»Z osloma, ki vlečeta voziček, pešačim v Indijo«

Jean-Ismaël Rago pešači proti Indiji. Spremljata ga dva osla, ki vlečeta voziček, na katerem je nagneteno najnujnejše: kuhalnik, obleke, rjuhe ... 52-letni Francoz je na pot krenil maja 2022 iz mesta La Ciotat blizu Marseilla. Decembra je prišel do okolice Trsta. Videli so ga v Medjevasi, kjer je tudi prespal, nato se je zaradi lažje poškodbe na nogi več dni ustavil na Proseku, na zemljišču umetnika Robina Soaveja. Opazil ga je naš fotograf Damjan Balbi. Rago je hitro pristal na intervju, vajen je začudenih pogledov, radovednežev in vprašanj. Tudi policistov.

Pogovor na Proseku na zadnji dan v letu se je odvil v enem od tamkajšnjih barov, medtem ko je fotograf v znak hvaležnosti skočil v trgovino po korenje za osla. Francoz je odgovarjal v dovolj razumljivi italijanščini, ki se je je naučil med potjo.

Zakaj ste tu?

Ker sem tu našel kraj, kjer se lahko spočijem. Hodim, dokler ne najdem primernega prostora, kjer lahko prespim. Med hojo pa se ves čas pogovarjam z Bogom. On je postal moj zaupnik. Jaz mu rečem, najdi mi paradiž, paradiž pa je vsako polje s travo, vodo in lesom. To je vse, kar potrebujem.

In kam ste namenjeni?

V Indijo.

Zakaj ste se odločili, da boste pešačili vse do tja?

Najprej sem prebral knjigo Magov dnevnik, v kateri Paulo Coelho opisuje romanje po Jakobovi poti. Knjiga me je prevzela in odločil sem se, da bom tudi jaz šel na romanje v Santiago. Star sem bil 42 let, nisem verjel v Boga. Po mnenju mnogih sem na poti imel pretežek nahrbtnik. Bil sem ves krvav, vse me je bolelo, bil sem tudi lačen in žejen. V tem stanju sem prvič videl Boga. Najprej sem pomislil, da je privid, da se mi meša. A prizor se je potem ponovil, in še enkrat, in še enkrat. Štirikrat sem to doživel. Nato sem prebral še knjigo, polno modrosti, La Voie des Maîtres (Pot mojstrov), ki jo je napisal Američan. Tam je govor o čudežu. Rad bi verificiral, kar piše v knjigi. Šel bom do učitelja, ki živi tam. Lahko bi vzel letalo in v enem dnevu bil pri njem. Toda ne, izbral sem, da grem peš, da učitelju lahko povem, kaj sem vse doživel po poti. Pot je življenje.

Je Bog, ki ga omenjate, katoliški Bog?

Ne. Jaz samo verujem. Ne potrebujem drugega.

Se pravi, da verjamete v Boga, a ne pripadate nobeni veroizpovedi?

Točno.

Zakaj vas spremljata dva osla?

Ker jaz ne morem vleči vozička (se zasmeje).

Ne bi šlo lažje s konji?

Konji niso tako trpežni. Okrog njih letijo nadležne mušice, kar jih naredi živčne. Osel je bolj umirjena žival, se ne jezi.

Ste pot začeli v svojem mestu La Ciotat?

Da.

Kdaj?

Enajstega maja 2022.

Se pravi, da ste prekoračili Alpe kot Hanibal ...

On je bil kralj, jaz nisem nič.

Kaj ste počeli, preden bi krenili na to romanje?

Popravljal sem ladje, bil sem otroški animator in delal sem v vietnamski restavraciji.

Ste se tistega življenja naveličali?

Ne, jaz sem zmeraj delal, kar mi je bilo všeč. Tudi zdaj.

No, a svojim delom ste se odpovedali ...

Da.

Ker ste se jih naveličali?

Ne, jaz nisem nikoli naveličan. Počenjam, kar mi je všeč. Ljubim življenje. Ljubil sem ga, tudi ko so me okradli.

Kdaj se je to zgodilo?

Prvič že mesec po tem, ko sem začel svojo pot. Pustil sem osla na trati in šel spat blizu reke. Ko sem zjutraj prišel do oslov, sem videl, da so mi vse pobrali.

Ste takrat že dospeli v Italijo?

Ne, to je bilo še v Franciji. Takrat sem se šele privajal na novo življenje, lahko bi obupal, saj so mi vzeli vse.

Niti za trenutek niste pomislili, da bi se vrnili domov?

Ne. Sprejel sem, da se je to zgodilo po volji Boga. Podobno se mi je zgodilo v Saviglianu, v Italiji. Takrat mi niso vzeli predmetov, izmaknili so mi le ves denar, 2500 evrov. A to je pač del poti. Enkrat so me okradli v Franciji, enkrat v Italiji, računam, da me bodo v vsaki državi enkrat.

Kod se je vila vaša dosedanja pot?

Prečkal sem sever Italije.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.