Zakaj je Bog pred vesoljnim potopom rešil samo Noeta?

Gledališki igralec Moni Ovadia je bil najbrž najuglednejši gost zajetnega niza več kot štiridesetih prireditev, ki jih v prazničnem času prireja občinska uprava v Štarancanu v sodelovanju s številnimi domačimi društvi, kot je v uvodnem pozdravnem nagovoru poudaril župan Marco Fragiacomo.

Ovadia je še pred novim letom nastopil v monologu na temo okolja, pri čemer je kot vodilno nit izbral encikliko papeža Frančiška Laudato sì. Nanjo, je pojasnil številni publiki, ne gleda kot kristjan, ampak kot ateist judovskega porekla, rojen v sefarditski družini v Bolgariji tik po drugi svetovni vojni, ki pa že od otroških let živi v Italiji, kjer je zaslovel z gledališkimi predstavami, za katere črpa navdih v judovski kulturi.

Tokrat se je oprl na papeževo encikliko iz leta 2015, istega leta, ko je bila na konferenci Združenih narodov COP sprejeta pariška pogodba o omejitvi rasti globalne temperature na največ 1,5 stopinjo Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. Ni še minilo deset let, pa smo to stopnjo v svetovnem povprečju prav v letu 2024 že presegli. Ovadia je zato kot politično angažiran kulturnik - znane so njegove odločne kritike zločinov Izraela nad palestinskim narodom - papeževo okoljsko encikliko izbral za poziv javnosti k ozaveščanju in aktivnemu kljubovanju preteči podnebni katastrofi tako z individualnimi izbirami v vsakodnevnem življenju kot tudi s pozivom h kolektivni politični akciji in pritisku na odločevalce.

Frančiškovo encikliko je predstavil kot eno najpomembnejših knjig zadnjih 40 let na to temo, prežeto z globokim humanizmom in obenem spoštovanjem narave, za kristjane stvarstva, ne kot človeku podrejenega prostora, ampak njegovega življenjskega okolja, ob uničenju katerega bo tudi človeštvo izginilo.

Privatizacija pomeni krajo

Moni Ovadia je bral pomenljivejše odlomke iz knjižice Laudato sì, jih komentiral in dopolnjeval. Izpostavil je Frančiškovo izrazito politično opredeljevanje v prid varovanju kolektivnih dobrin in proti njihovemu kapitalističnemu izkoriščanju. Primer so vodni viri, ki si jih vse bolj prilaščajo multinacionalke. Privatizacija v tem primeru pomeni krajo, kot pove že sama etimologija besede »privato«, ki v italijanščini izhaja iz glagola »privare«, se pravi nekomu nekaj odvzeti.

Sledeč papeževi encikliki se je Ovadia dotaknil še številnih drugih okoljskih tem, od potrošništva do onesnaževanja zraku, od fosilnih energentov do ravnanja z odpadki. Svetopisemsko pripoved o vesoljnem potopu je izbral za poziv k individualnemu prevzemu odgovornosti vsakega posameznika. Bog bi pred potopom lahko rešil sto ali več pravičnikov. Zakaj je samo enega, Noeta? Kaj nam to sporoča? Da je vsak od nas v prvi osebi odgovoren za svoje izbire v odnosu do čoveštva in okolja, je razložil Moni Ovadia.

Gledališko branje se je na odru prepletalo z glasbo in petjem Stefana Albarella, ki je ob zvokih lutnje pričaral antično atmosfero srednjeveških skladb. V odziv na navdušen aplavz publike je Ovadia kot bis ponudil še par vicev iz neizmerne zakladnice judovskega humorja.