Življenje v vojni med stisko in vero v zmago

V prvih tednih vojne v Ukrajini smo dogajanje v državi poskušali opisati s pomočjo pričevanj ljudi, ki so takratno nepredvidljivo stanje doživljali v prvi osebi. Njihove pripovedi o begu iz Harkova ali življenja v Kijevu in Odesi v času pomanjkanja osnovnih potrebščin in v dneh, ko so se z različnih strani približevale ruske sile, so bile boleče dramatične.

Po začetnem šoku zaradi nepričakovane invazije pa so si vsi postavljali isto vprašanje: zakaj? Življenja mladih Ukrajincev so dotlej polnile povsem drugačne skrbi, za nerešene spore z Rusijo se niso veliko zanimali in strah za lastno varnost ni bil na dnevnem redu.

Eno leto kasneje so njihova življenja povsem spremenjena. Victor Basjul, ki nam je marca zaupal, da so vsi njegovi prijatelji odšli iz Kijeva, je naposled tudi sam odšel. »V Ukrajini je nemogoče živeti,» nam je včeraj napisal iz Toronta, kjer mu je uspelo najti službo. Nekaj več kot dvajsetletna Alina Tihonova je v Harkovu zapustila uničeno le nekaj dni prej kupljeno stanovanje. Danes v Kijevu nadaljuje z delom na daljavo za računalniško podjetje. V prestolnici skuša živeti kolikor toliko »normalno« življenje, ki pa ga prekinja občasno tuljenje protiletalskih siren.

Misel na vrnitev ostaja

Oleksandra Petrakova je bila do začetka vojne študentka mednarodnega prava v rodnem Harkovu. Mesto je zapustila, ko je bilo že močno poškodovano. Po treh dneh težavne vožnje je prispela do Ternopila, kamor se je zatekla njena družina in od koder nam je pripovedovala o strašnih nočnih morah, ki so jo mučile vsako noč. Aprila ji je uspelo poleteti v Strasbourg, kjer je sodelovala na srečanju mladinskih delegacij lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope in na katerega se je pripravljala več mesecev. Sledila je praksa v Evropskem parlamentu, zaradi negotovega stanja v Ukrajini pa so jo nato gostili znanci v Franciji. Septembra je pričela magistrski študij reševanja konfliktov in humanitarnega delovanja v Sieni, k materi v Ternopil se je vrnila poleti, v Kijevu pa je pričakala novo leto.

Posledice vojne čuti vsak dan, »ves čas me navdaja anskioznost,« pravi Oleksandra, ki se hkrati sprašuje, kako ljudje v Ukrajini živijo v stalnem strahu pred napadi. Njen oče se je vrnil v Harkov, nekateri prijatelji mesta niso nikoli zapustili. Z njimi se redno sliši, čeprav zaradi pogostih prekinitev električne energije to ni vedno mogoče.

»Ko sem se decembra sprehajala po kijevskih ulicah, sem ves čas razmišljala, da morda ne bom preživela. Človeka zlahka obsede paranoja, drugače pa ne more biti, če se ves čas slišijo letala,« pripoveduje Oleksandra, ki je na Silvestrovo za las ušla eksploziji, ki so jo povzročili ruski napadi. Pogosto razmišlja o vrnitvi v Ukrajino, a na razumski ravni dobro ve, da je bolje, če ostane v varni Italiji.

»Kijev je moj dom«

Ivan Pohrebni je ostal v Kijevu, kjer počne to, kar je počel tudi marca, ko smo ga poklicali. »Delam ves čas in ko nisem za računalnikom, pomagam pri zbiranju sredstev za nakup hrane, dronov in izdelkov za prvo pomoč za prostovoljce,« pravi štiridesetletni računalničar, ki je v tem času razvil tudi program za boljšo zaščito družbenega omrežja Telegram, kjer uporabniki delijo informacije o napadih in varnih točkah.

»Kijev je moj dom, ne bom se odselil. Pomembno je, da čim več delam in da pomagam najbližjim. 40 % ljudi je izgubilo službo, zato moramo ostali delati čim več,« je prepričan. Želi si, da bi bilo vojne konec in da bi Ukrajina zmagala. »Rusija mora ostati zunaj naših meja in pri tem si moramo sami pomagati. Kljub delu organizacij, ki se ukvarjajo z mirom in človekovimi pravicami, na koncu dneva ugotoviš, da so sistemi prepočasni in da ni primerne reakcije na največji zločin sodobnega časa,« je razočaran Ivan Pohrebni.

Vojna ima posledice tudi na njegovo zdravje. »Odsotnost gotovosti človeka močno zamaje. Ne vemo, kaj bo z nami čez en mesec ali celo jutri in to v ljudeh povzroča hudo stisko, ki jo je težko obvladati,« pravi računalničar, ki uteho najde v delu in žal tudi v zdravilih. Občasno si privošči kakšno uro sprostitve, vendar ne gre vedno po načrtih. Prejšnji teden je šel v kino, a sredi filma je zmanjkala elektrika in gledalci so v dvorani obtičali celih 45 minut. »Zvečer še vedno velja policijska ura, vojna je prisotna v vseh pogovorih ... običajnega življenja ni več,« si mora grenko priznati.

Poleg individualnih pričevanj o razsežnosti humanitarne krize pripovedujejo tudi številke. Po navedbah Urada za človekove pravice ZN je v letu dni umrlo vsaj 8000 civilistov, skoraj 13.300 pa je bilo ranjenih. Od začetka vojne je Ukrajino zapustilo dobrih 18 milijonov ljudi, v državo se jih je kasneje vrnilo približno 10 milijonov. Šest milijonov je notranje razseljenih oseb, 8,3 milijona jih je brez strehe nad glavo. Zaradi stisk, kot sta pomanjkanje elektrike in vode, skoraj 18 milijonov ljudi potrebuje humanitarno pomoč, to nanese za skoraj 40 odstotkov ukrajinske populacije. Kar 14,6 milijona ljudi pa potrebuje zdravstveno pomoč.