»ZDA ne spreminjajo strategije, temveč taktiko«

V ponedeljek bodo tri leta, odkar so ruski tanki pred zoro s štirih koncev napadli Ukrajino, mesta pa je prebudilo raketiranje. To je bil začetek najobsežnejše vojne v Evropi po letu 1945. Mrtvih in ranjenih na obeh straneh naj bi bilo po nekaterih ocenah okrog milijon, točnih podatkov ni.

Po svetu v teh dneh odmevajo besede predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki so zelo po godu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. V svojem značilnem slogu je Trump izrekel tudi laži, kot je tista, da uživa ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski med Ukrajinci štiriodstotno podporo; zadnja anketa mu pripisuje 57 % priljubljenosti, sam Trump pa uživa v ZDA po pravkar objavljeni anketi CNN le 47 % podpore. Z njim se vsekakor »absolutno strinja« glasnik Kremlja Dmitrij Peskov in »200-odstotno strinja« Dmitrij Medvedjev, ki v Moskvi igra vlogo jastreba.

O stikih med ZDA in Rusijo ter vojni smo se pogovorili z italijanskim geopolitičnim analitikom. Pietro Figuera je urednik revije Domino in ustanovitelj raziskovalnega centra ter portala Osservatorio Russia.

Po hitrem sosledju izjav teh dni je jasno, da je Trump trd do vseh v svetu, razen do Putina. Glede na izrečeno bi kazalo, da je Washington pripravljen žrtvovati varnost Ukrajine za »neverjetne priložnosti, ki jih ponuja novo sodelovanje z Rusijo,« kot pravi državni sekretar Marco Rubio. Je res tako?

Imamo nek prvi vpogled v pogajalsko strategijo ZDA, ne samo za Ukrajino, ampak na splošno za prihodnja leta. Ta strategija se opira na serijo izjav, ki šele napovedujejo konkretna pogajanja in bi lahko bile del igre ter zmedle tako nasprotnike kot zaveznike. Pomembno je to poudariti, ker se Trumpove besede načeloma jemljejo preresno. Pogosto izjave niso usklajene z njegovo ekipo in v nekaterih primerih, kot je Gaza, so jih morali nato popraviti. Z metodološkega vidika moramo jemati zelo previdno vse, kar reče Trump, in še bolj Elon Musk.

Tudi njune napade na Zelenskega, ki je bil označen kot diktator?

Da, še predvsem te, saj vnašajo zmedo okrog dejanskih stališč ZDA. Menim, da nismo pred popolnim preobratom v ameriški strategiji, ampak samo v taktiki. Cilj ZDA ostaja ta, da se Rusija oddalji od Evrope. Ampak zdaj ocenjujejo, da je Evropa v treh letih vojne v zadostni meri pretrgala politične, gospodarske in kulturne vezi z Moskvo, tako da si lahko privoščijo jo »pustiti samo« v tej misiji, ki je vsekakor ameriška. Cilj ostaja torej isti, spremenila se je taktika. Evropa je zdaj prisiljena v to, da se na novo orientira.

Ukrajinci niso bili povabljeni na pogovore v Riad, počutijo se izrinjene, zdaj pa še celo obtožene, da so sami začeli vojno. Kaj lahko naredi Kijev, da se izogne neugodnemu ali celo katastrofalnemu sporazumu?

Za Ukrajino je to najtežji trenutek, odkar se je začela vojna, ko so ji ZDA dejansko odsvetovale, naj se upira invaziji in Zelenskega povabile, naj zapusti Kijev, česar ni storil. Takrat je bila obsodba ruske agresije na Zahodu soglasna, zdaj ni več tako. Ukrajina mora preveriti svoja zavezništva in razumeti, kako kljubovati ameriškemu koraku nazaj, o katerem ne gre dvomiti. Washington bo vsaj zmanjšal, če že ne umaknil podporo Kijevu in optimistično računa, da ga bodo pri tem nadomestile evropske države. Evropska unija pa glede tega ni enotna. In tudi ko bi bili vsi za to, bi z vojaškega vidika težko nadomestili ameriški vojaški stroj.

Celoten intervju preberite v petkovi številki Primorskega dnevnika