Kot smo videli, je skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) dobila največ podpore v deželah nekdanje Vzhodne Nemčije. Zakaj neki je 36 let po padcu Berlinskega še zmeraj takšna drastična razlika med vzhodom in zahodom in to kljub izjemnemu trudu zveznih vlad v Berlinu, da bi to premostili, smo povprašali Bojana Grobovška, nekdanjega diplomata in danes zaslužnega predsednika Slovenskega društva za mednarodne odnose v Ljubljani, ki je med drugim odraščal v Trstu.
Grobovšek odgovarja, da je za to več razlogov. Na prvo mesto postavlja določeno frustracijo vzhodnih Nemcev, ki jih je sicer zgolj za približno petino vseh Nemcev. Frustracija je zategadelj, pravi: »Ker na vzhodu Nemčije še vedno niso dosegli zahodnonemških standardov, saj so plače, denimo, tam še zmeraj nižje.«
Od političnega spomina do migrantov
Drugi razlog, ki ga poudari, pa je neki politični spomin oziroma izostala demokratična socializacija. Zato je izkušnja na vzhodu Nemčije po njegovem mnenju dokaj avtokratska. Tretji razlog pa je nekakšna duhovna sorodnost oziroma razumevanje za Ruse. Te bližine pripisuje ne samo sovjetski težnji po egalitarizmu v družbi, pač pa tudi dejstvom o socialističnem brezplačnem šolanju, zdravstvu ter podobnim rečem.
Za konec pa še četrti razlog. Grobovšek poudarja, da je seveda za Nemčijo značilno, da so tuji delavci, torej, danes tako osovraženi migranti kot grešni kozli, vanjo pričeli prihajati precej pozno.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku