»Prešeren je vselej aktualen«

Februarska osebnost Primorske Miran Košuta pravi, da ga je France Prešeren spremljal in fasciniral od malih nog, od časov, ko je »že kot otrok in kot vsi naši šolarji deklamiral, celo v narodni noši, zdaj Vrbo, zdaj Zdravljico, zdaj Od železne ceste na šolski ali vaški proslavi kulturnega dne«.

Prevoda celotne Prešernove zbirke Poezije, s katerim je naposled slavil na februarskem izboru – »res pa bi rad čestital vsem nominirancem, ki s svojim dragocenim delom dan na dan dokazujejo visoko strokovnost, srčnost, predanost tej naši skupni primorski zemlji« –, se je tržaški slovenist, literarni zgodovinar in prevajalec lotil pred več kot desetimi leti za univerzitetno predavateljsko rabo: kot izredni profesor in predstojnik stolice slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Trstu je želel namreč vsebine Prešernove poezije posredovati tudi neslovenskim poslušalcem.

Poskusno se je lotil prepesnitve v italijanski jezik soneta Memento mori. »Od takrat dalje pa se preprosto nisem mogel ubraniti sirenam Prešernovega petja in sem prevajal dalje, za dušo, v prostem času, do lanskega poletja, ko sem sredi julija dopisal poslednjo piko. Očitno me je zven Prešernovih verzov tako opajal in čarno mrežil, da se mu tudi kot prevajalec nisem mogel ubraniti. Tako sem z izjemo Lenore, ki je v izvirniku sama po sebi prepesnitev znane Bürgerjeve balade in je zato dostopna v več italijanskih različicah, Prešernovo edino knjižno mojstrovino poitalijanil v celoti,« pravi.

Pri tem mu je pomagala tudi diploma iz klarineta, ki jo je v 80. letih prejšnjega stoletja pridobil ob diplomi iz slavistike in primerjalne književnosti: »Pri poustvarjanju rimične, fonične, ritmične, metrične zvočnosti Prešernovega izvirnika mi je nedvomno zelo pomagala glasbena izobrazba – brez Glasbene matice, študija klarineta, klavirja in solfeggia bi najbrž ne zmogel takega prevoda, kot sem ga. Upam, da ga bodo kot pozitivnega ocenili tudi bralci, ko bo izšel v knjižni obliki.«

Zakaj pa je, ob predavateljskih potrebah, med tolikimi slovenskimi pesniki izbira padla ravno na Prešerna? »Prešeren je po svoje pesniški genij in kot tak neubranljivo fascinira bralca in seveda tudi njegovega proučevalca. Zdelo pa se mi je tudi, da skoraj pol stoletja od zadnje prepesnitve v italijanščino, ki je upoštevala bodisi semantiko kot zven njegove poezije, in to je bila različica Franca Husuja iz leta 1976, ta pesnik potrebuje v italijanščini novo preobleko, morda sodobnejšo. Zato sem se prevajanja lotil in ga k sreči tudi uresničil.«

Po poeziji danes seže le manjšina bralcev, večini se zdi oddaljena in težka. Ali Prešeren res zna nagovoriti tudi bralca tretjega tisočletja? »Seveda, absolutno. Prešeren je vselej aktualen, čeprav bi se verjetno tudi on strinjal s tistim Hölderlinovim izrekom “čemu pesniti v tem ubožnem času”. Res je, da jemljemo poezijo vedno manj v roke, da ji posvečamo čedalje manjšo pozornost, da smo pesnike in njihova dela že skoraj izgnali iz programov založb, vendar pa ostaja poezija temeljna ne samo za literaturo, ampak za kulturo vsakega naroda. In Prešeren je zagotovo med temi mejniki, ne samo slovenskimi, tudi evropskimi in svetovnimi, zaradi vsega visokega, kar premore njegova globoka umetnost: zaradi nesmrtnosti ljubezni, ki jo opeva, zaradi strasti in predanosti narodu in lastni slovenski identiteti, zaradi slasti, ki jo izkazuje ob upovedovanju slovenskega jezika, zaradi bivanjskih dvomov, ki jih upesnjuje ... In zaradi ljubezni do drugega, tega univerzalnega humanizma, ki privre zelo spontano in človeško visoko na dan v Zdravljici in mnogih drugih pesmih.«