Obhajilo s pincetami, pleksi steklo v spovednici

V tako imenovani drugi fazi, ki se bo v Italiji začela v ponedeljek, 4. maja, verski cerkveni obredi še ne pridejo v poštev. Takoj po Contejevem govoru se je oglasila italijanska škofovska konferenca CEI: »Ne moremo sprejeti kršenja svobode veroizpovedi«.

»Uradno vsi čakamo na smernice nadrejenih. Pojavil se je datum, da bi lahko z verskimi obredi znova začeli po 10. maju. V Sloveniji (novica je včerajšnja op. av.) se bodo od ponedeljka znova odprla vrata cerkva za udeležbo vernikov pri svetih mašah in drugih bogoslužjih. Resnici na ljubo priznam, da nisem še prebral smernic Slovenske škofovske konference (SŠK), kako naj bi veljali zaščitni ukrepi. Dvomim, da so se izrazili, kako bodo duhovniki maševali,« je skeptičen vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji in župnik v Štandrežu Karel Bolčina, ki dodaja: »Tudi sam sem v velikih težavah, ker res ni bi vedel, kako bi v koronačasu varno potekala maša. V štandreški cerkvi je okrog dvesto sedišč in tam težav ne bi bilo. Čisto drugačne razmere pa so v cerkvici v Samatorci, kjer je prostor veliko manjši. Vse skupaj ni tako enostavno. Zaradi tega vsi pričakujemo jasne smernice, kako in kaj, in šele zatem naj odločijo datum, kdaj bomo znova začeli maševati. Za zdaj nimamo še nobene konkretne podlage.«

Ali vas je presenetilo, da bodo odprli prej muzeje kot cerkve?

Niti ne. V muzej gremo urejeno po vrsti eden za drugim. V gledališče, na koncerte, stadione in tudi v cerkve pa gremo masovno. In tam smo po tri četrt ure, eno uro, uro in pol. Razlikovati moramo med zbirališči, kjer se ljudje sprehajajo in zbirališči, kjer so ljudje statični.

V cerkev bo treba obvezno z zaščitnimi maskami.

Absolutno. Bojim pa se nečesa drugega. Na samem začetku bodo vsi rinili v cerkev, ker bodo radovedni, kako bo potekal verski obred. Prepričan sem, da se bodo vsi najraje usedli v prvo klop. Osebno opažam, da vedno več ljudi potrebuje duhovno podporo, ki jo v takih trenutkih nudi vera. Ljudje iščejo družbo, iščejo nekoga, ki jim nudi podporo.

Duhovniki ste bržkone že pomislili, da bi si lahko pomagali s tehnologijo?

Osebno sem proti temu. Tvegali bi, da bi pogledališčili verski obred, ki je nekaj svetega. Bogoslužje ni teater. V teh spletnih prenosih bi tvegali, da bi jaz postal igralec in verniki gledalci. Do tega ne sme priti. Zakramenti in zakramentalna praznovanja so nekaj svetega, zelo globokega, povezujočega.

Pa vendarle, če bi nekdo v tem času rad šel k spovedi?

V teh dneh ne smemo opravljati obreda zakramenta sprave – spovedi, ker vsi dobro vemo, da se ne smemo premikati oziroma se lahko premikamo le v določenih primerih. Povrh tega zdaj ne uspemo zagotoviti varnega kraja, ki bi bil ustrezen za ta obred. Spoved je sicer duhovna nujnost za kristjana. Tudi sam osebno čutim potrebo po spovedi. Po drugi strani ta nujnost ni tako huda, saj bog pozna človeka, pozna njegove grehe in odpušča, ne glede na duhovnikovo prisotnost.

Kako pa bo, ko bo znova mogoče izvajati ta zakrament?

Naše spovednice absolutno niso primerne za varno spovedovanje. To podčrtam dvakrat z rdečo barvo. Duhovnikom bom svetoval, naj v zakristijah poskrbijo za pleksi steklo, ki loči spovednika od spovedanca. Ko se spoved konča, mora duhovnik razkužiti steklo in prostor, preden pride naslednji.

Kaj pa pogrebi? Prisotnih bo lahko največ petnajst ljudi.

Za pogrebe ne bo veliko težav. V mnogih krajih že ni več postanka v cerkvah. Prvi del pogreba se vrši v mrliški vežici. Drugi del pa je lahko naravnost na pokopališču. Bolj sporno je število petnajst. Mislim, da bo še prišlo do sprememb.

Kaj pa krst in poroka?

Verjetno bo podobno kot pri pogrebih. Prisotnih bo malo ljudi. Že nekaj parov je letos preložilo poroko na prihodnje leto. Prve poroke naj bi potekale na odprtih prostorih in ne v cerkvi.

Kako pa bo potekal obred prejema obhajila pri maši?

To bo problematično. Nekateri so celo predlagali, da bi imeli maše brez delitve obhajila. S tem se absolutno ne strinjam, saj bi v tem primeru lahko res predvajali mašo le po spletu ali televiziji. V manjših skupnostih bi lahko vernik vzel hostijo z osebno pinceto. Duhovnik ob tem ne bi nič spregovoril. V drugem primeru pa bi duhovnik še naprej delil hostije s čistima rokama, ki bi jih seveda pred delitvijo obvezno umil in razkužil. Tako sem sam že delal pred samim začetkom koronakrize. Pri tem pa mora biti duhovnik zelo pozoren, da se ne dotakne dlani vernika. Absolutno se ne bo smelo dajati obhajil na jezik. Vernike bom prosil, naj ne spregovorijo besede amen. Problem bo nastal v večjih cerkvah, kjer duhovnikom drugi pomagajo deliti obhajila. V kratkem seveda pričakujemo nova navodila italijanske škofovske konference.