Janko Ban: Občudujem mlajše zborovodje, skrbi pa me upad starejših pevcev

Danes praznuje pomemben življenjski jubilej Janko Ban, referenčni protagonist deželnega in slovenskega zborovstva, ugledna osebnost vseslovenske glasbene scene, velik poznavalec zborovske literature, ki smo ga ob praznični priložnosti pobliže spoznali s širšim pogledom na njegovo glasbeno dejavnost.

Srebrna plaketa JSKD leta 2016, priznanje ob Dnevu slovenske kulture leta 2020, letos pa Riharjeva plaketa so nagrade za življenjske dosežke, katerih se verjetno lahko na poseben način veselite, saj se vaše delovanje še nadaljuje. Ste namreč dejavni pred pultom, a ste tudi izjemno dragocen svetovalec za zborovsko področje, h kateremu pristopajo vse generacije dirigentov. Je nagrada za kariero v tem smislu bolj spodbuda kot priznanje?

Vsako priznanje me seveda razveseli in sem nanj ponosen, kot me tudi veseli, če lahko komurkoli ustrežem, ko me prosi za nasvet ali pomoč. Na razpolago torej tudi v bodoče!

Kdaj se je pravzaprav začela vaša pevska zgodba?

Moja starša sta pela v cerkvenem zboru pri Sv. Jakobu že v času fašizma in nadaljevala po vojni. Takrat sta pela tudi v zboru društva Ivan Cankar, ki je imelo sedež v stavbi Primorskega dnevnika in ki ga že dolgo, žal, ni več. Skupaj smo hodili k maši na kor in jaz sem kot otrok občudoval prijazno organistko. Po mutaciji sem tam tudi jaz začel peti.

Študirali ste muzikologijo, violino, violo in solopetje. Kako in kdaj je prišlo do tega, da so zbori prevzeli prevladujočo vlogo?

Diplomiral sem iz tolkal in solopetja, z muzikologijo pa sem prekinil po dveh letih, ker sem dobil delo na glasbenem oddelku Radia Trst A, ki mi je zelo ustrezalo. Za aktivno glasbeno udejstvovanje so tako ostali samo večeri.

Riharjeva plaketa nagrajuje zelo posebno področje kot je delovanje na cerkvenem področju. Že stoletja gre za področje, ki je glasbenikom in predvsem zborovskim pevcem najbolj prijazno. Kaj pa vam osebno pomeni požrtvovalno in delno »nevidno« delovanje na korih?

Najbolj prijazno recimo zaradi dejstva, da poteši bodisi željo po prisostvovanju verskim obredom kot tudi željo po ubranem petju v zboru. Ko poje zbor na koru, je njegovo petje še kako zaznavno v cerkvi. Ko so dvojezične maše, pa pojemo na Opčinah slovenski zbor v prvih levih klopeh, italijanski pa v desnih.

Zbora Gallus in Sveti Jernej imata posebno mesto na vaši zborovski poti.

Tema zboroma moram na enakopravni ravni dodati Tržaški oktet, ki sem ga vodil deset let, s katerim smo posneli ploščo Umetne in ljudske pesmi Slovencev v Italiji, in vokalno skupino Musica noster amor (dve leti), v kateri smo v solistični zasedbi peli predvsem Gallusove skladbe. Pri vseh štirih sem skušal predvsem vrednotiti domače skladatelje in izvajalce. Dokumenti te programske usmeritve so na CD ploščah Naša pesem z žlahtnimi odsevi in Božično pričakovanje (obe zbor Gallus), Naša zborovodja, skladatelja Stane Malič in Ubald Vrabec (zbor Sveti Jernej) in Pod farnim zvonom sv. Jerneja.

Največje zadoščenje?

Gallusovo zvočno bogastvo! To je bil projekt RAI Radia Trst A leta 1991 ob 400-letnici smrti Iacobusa Gallusa. Pri njem je sodelovalo deset zborovodij in devet zborov. Imeli smo sedem koncertov: tri v naši deželi, tri v Sloveniji in enega v Celovcu. Še danes se čudim, ko poslušam CD, kako nam je le uspel ta podvig.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.