Nevarna utemeljitev na krvi

V kriznih časih tudi najbolj karizmatični državni poglavarji potrebujejo dober komunikacijski aparat. Naloga te podporne strukture, ki vključuje različne državne organe, ustanove, medije in posameznike (danes jim pravimo vplivneži), je pripovedovati usklajeno zgodbo, katere kredibilnost sproti podkrepijo dokazi, nove zgodbe, pričevanja in celo študije. Nekoč se je tovrstnemu političnemu produktu reklo propaganda, danes pa je ustaljen marketinški posel, ki ni aktualen zgolj v gospodarskih vodah, ampak povsod tam, kjer se prodajajo zgodbe z namenom, da jim ljudje verjamejo in jih nato kupijo, se pravi vzamejo za svoje – tudi zgodbe so že dolgo pomemben prodajni izdelek.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski ima natančno začrtan plan vojnega marketinga, katerega je sam glavni adut. Skorajda že maratonsko snemanje nagovorov tako za splošno kot tudi za bolj specifične javnosti pa še zdaleč ni edino orodje, s katerim operira. Njegovo politično naracijo o usodi in zgodovini ukrajinskega naroda poleg državnih organov in paradržavnih struktur intenzivno promovira tudi Ukrajinski inštitut nacionalnega spomina. Gre za center, ki je bil leta 2006 ustanovljen kot posebno izvršno telo ministrskega sveta Ukrajine »za prenovo in ohranitev nacionalnega spomina Ukrajink in Ukrajincev«. Od leta 2010 sicer deluje kot raziskovalna ustanova, njegovo poslanstvo pa se ni spremenilo: še vedno ostaja referenčno središče za gradnjo ukrajinske identitete, ki se mora čim bolj razlikovati od ruske. Inštitut je bil od leta 2015 zelo aktiven v procesu dekomunizacije države, v okviru katerega so se rušili stari spomeniki in postavljali novi, ukrajinščina pa je zasedla mesta, ki jih je prej zasedala ruščina.

Zadnja poteza inštituta je prejšnji teden ubrala novo, zelo nevarno pot, ki so jo pred tem prehodili nacistični veljaki, proti katerim se Ukrajina – tako Zelenski – trenutno bori. Objavili so namreč devet razlogov, zakaj Ukrajinci in Rusi niso bratski narod. V vseh točkah so poudarjeni ukrajinski primati in razlike med narodoma, tako denimo beremo, da ko je bil Kijev ustanovljen, Rusija sploh še ni obstajala, da sta se državi razvili v drugačnih pogojih in pod vplivom različnih sosedov, da ima Ukrajina dolgo demokratično tradicijo (in Rusija ne) in je že zaradi tega evropska država, da sploh ni »mlajša sestra«, da sta bratstvo in enotnost z Rusijo izmišljotina in da je njena kultura samozadostna. Ob branju razlage devetega argumenta, češ da so Ukrajinci in Rusi različnega izvora, pa človeka spreleti srh. Zapisane so namreč zelo problematične besede: »Ukrajinci izvirajo iz slovanskih plemen. Ruski narod pa je večinoma nastal z mešanjem z ugrofinskimi plemeni (...). Razlika je očitna tudi s prostim očesom. (...) Ukrajinci so kmetje, ki slavijo gostitelje, za razliko od ruskih nomadov.«

Glorifikacija čistosti krvi, avtohtonosti in poudarjanje somatskih razlik z drugimi nas spominja na čase, za katere k sreči še vedno pravimo, da se ne smejo ponoviti. Vendar ko se uveljavi diskurz rasne ideologije, ni poti nazaj in če se bo prijel, bo močno oviral povojno rekonstrukcijo ukrajinske družbe. Že zdaj je jasno, da bo sovraštvo do Rusov aktualno še nekaj desetletij, kaj pa bo z nekaj milijoni prebivalcev iz ukrajinsko-ruskih družin? Bomo ponovno videli prizore in poslušali zgodbe, ki so se pred 30 leti začele odvijati le nekaj sto kilometrov južneje od nas?