»Na obzorju je bila nevihta, ki bi bila lahko usodna za vse potnike«

20-članska posadka raziskovalne ladje inštituta OGS Laura Bassi, ki je na poti v ledeno in človeku neprijazno puščavo, ki se imenuje Antarktika, je vajena vsega hudega, od nizkih temperatur do več metrskih valov in soočenj z drznimi modernimi pirati. V soboto ob zori pa so bili možje priča prizorom, na katere se med svojim humanitarnim delom ne morejo privaditi niti nevladne organizacije. Kontovelski kapitan ladje Franco Sedmak, na dolgo pot proti Antarktiki se je iz Trsta podal prejšnjo nedeljo, je skupaj s svojimi možmi rešil 92 migrantov, ki so bili natrpani na 15-metrski jadrnici. Med rešenimi je bilo kar 23 otrok in 20 žensk.

»Dolžnost vsakega pomorščaka je pomagati ljudem v stiski. V veliko veselje mi je, da smo uspešno izpeljali akcijo in da se med potencialno nevarnimi manevri nihče ni poškodoval. Vsak član posadke se je odlično izkazali,« nam je včeraj, ko se je napetost nekoliko umirila, po telefonu povedal kapitan. Okoli poldneva je zapustil Kalamato, pristanišče, v katerega je v soboto pozno zvečer pripeljal migrante in jih s težkim srcem pustil v begunskem centru, ki spominja bolj na lager kot pa na humanitarno zavetišče. Morjeplovcu v dolgi karieri nikoli ni bilo nikoli treba iz morja reševati obupanih ljudi, katerih edina krivda je, da zaupajo svoja življenja brezvestnim tihotapcem. »Pogoji, v katerih so bili ti ljudje, so bili strahotni. Na jadrnico, ki je narejena za 12 ljudi, so jih spravili 92. V plovilo je že vdirala voda, na obzorju je bila nevihta, ki bi bila lahko usodna za vse potnike,« je dejal sogovornik, ki je klic pomorskega koordinacijskega centra za iskanje in reševanje (MRCC) iz Pireja prejel malo po četrti uri zjutraj po lokalnem času.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.