Lepo vedenje na internetu (nasveti za otroke)

Novembrske prispevke bomo posvetili otrokom. Ti se namreč z računalniškimi napravami srečujejo čisto vsak dan in pogosto so tudi tisti, ki jih v družini najbolje obvladajo. Virtualni svetovi so zanje vzporedni z realnim, predvsem pa je uporaba digitalnih naprav pri opravljanju večine vsakdanjih aktivnosti – od učenja do kratkočasenja – nekaj samoumevnega. Odnos otrok in najstnikov do tehnologije je nedvomno sproščen, vendar se lahkotnost pri njeni uporabi in zlasti komuniciranje z drugimi pogosto pokaže v vedenju, na katerega starši niso ponosni. Neodzivnost na sporočila, posredovanje neprimernih vsebin, zasmehovanje in medvrstniško nasilje so posledice slabe internetne vzgoje, ki bi se morala začeti takrat, ko otroci pridejo v stik s pametnimi telefoni. Se pravi zelo zgodaj.

Namesto da bi otroke kregali in jim vsakič razlagali, kaj smejo in česa ne smejo početi s telefonom in računalnikom, jim lahko ponudite paket desetih pravil, ki veljajo vedno, ko so povezani z internetom.

1. V virtualnem svetu veljajo ista pravila lepega vedenja kot v realnem svetu, kjer sogovorniku gledamo v oči. Besede kot so hvala ali prosim so še vedno zelo dobrodošle, prav tako se spodobi komuniciranje s celimi stavki in ne z zlogi ali čustvenčki oziroma emojiji.

2. Ko se z nekom pogovarjamo ali se z njim družimo, ne uporabljamo telefona. Ni hujšega od tega, da nekomu nekaj razlagamo, medtem ko ta bulji v ekran. Prav tako je treba v javnih prostorih znižati glasnost zvonjenja (v kinu, gledališču, knjižnici, šoli ...).

3. Pri komuniciranju (pisanju ali posredovanju vseh vrst sporočil in komentiranju) bodimo prijazni in strpni, obnašajmo se tako, kot želimo, da se drugi do nas. Izbirajmo besede in tudi ton. Izogibajmo se VELIKIM ČRKAM in seveda motečim odvečnim klicajem!!!!!

4. Digitalna tehnologija je zgolj medij, ne pa plašč nevidnosti Harryja Potterja, s katerim se lahko ogrnemo in nato počnemo vse, kar si želimo. Ne tipkajmo, česar ne bi rekli v živo. Kar je napisano, ostane in zato še bolj boli. Na spletu je težko ostati anonimni, saj vsi puščamo elektronske sledi.

5. Telefoni, tablice in računalniki so zasebna lastnina.

Če kdo pusti napravo dostopno in nezaklenjeno, še ne pomeni, da jo lahko uporabljamo ali po njej brskamo. V telefonu imamo na primer zasebne pogovore, fotografije in posnetke, za katere ne želimo, da jih drugi vidijo.

6. Nikoli, ampak res nikoli ne pošiljamo ničesar s telefonske številke ali iz profila, ki ni naš. Pretvarjanju, da smo kdo drug rečemo kraja identitete in posledice sprva nedolžnega heca so lahko zelo hude. Takšno početje je tudi kazensko preganjano.

7. Če želimo nekoga fotografirati, ga moramo najprej vprašati za dovoljenje. Prav tako moramo imeti dovoljenje, da fotografijo nekje objavimo ali jo pošljemo drugim.

8. Isto velja za snemanje, pri čemer je strogo prepovedano snemati pouk in druge zasebne trenutke brez védenja vseh prisotnih.

9. Obrekovanje in trpinčenje je na internetu zelo razširjeno, zato ne razpošiljamo sporočil in drugih vsebin, ki lahko nekomu škodijo. Če prejmemo kaj podobnega, to prakso takoj ustavimo in z njo seznanimo starše ali učitelje, v nasprotnem primeru smo soodgovorni za trpinčenje.

10. Nesporazume in težave rešujemo na štiri oči, v živo. Nikoli na internetu ali na spletu, kjer lahko besedni dvoboj bere zelo široko občinstvo.

Na koncu še bistvo: tako kot v realnem svetu, niti na internetu ne počnimo tega, česar si ne želimo, da bi drugi počeli nam.