»Kdor uporablja sovraštvo za obrambo svojega položaja, žali njihov spomin«

Na kraju, kjer so pred 30 leti umrli novinar Marco Luchetta, snemalec Saša Ota in tonski mojster Dario D’Angelo, je danes potekala majhna, a s čustvenostjo močno obarvana slovesnost. Ekipi deželnega sedeža RAI za FJK so se poklonili italijanski veleposlanik v BiH Marco Di Ruzza, župan Mostarja Mario Kordić, predstavniki krajevnih humanitarnih organizacij, predvsem pa delegacija iz Trsta, v kateri so bili Luchettova žena Daniela in sestra Anna ter sin Andrea in Milenka, žena Saše Ote.

Srečanje so tri desetletja po tragični in nikoli povsem pojasnjeni smrti trojice zaznamovale besede veleposlanika, ki je poudaril pomembne korake, ki jih je BiH v zadnjih letih naredila na področju demokratizacije družbe in države, misli župana, ki se zaveda še obstoječih težav, a verjame v prihodnost v znamenju sožitja ter iskrena izpoved Andree Luchette. Ta je danes uveljavljen novinar, ki na tragično izgubo očeta gleda kot odrasel človek. »Ko hodim po Mostarju, občutim domačnost. Mostar ni mesto, ki je moji mami, sestri in meni vzelo očeta. To je mesto, kjer se je moj oče odločil prisluhniti ljudem,« je dejal Luchetta, ki je nato s prstom pokazal na politike: »Po polaganju vencev in govorih prevzemite odgovornost. Zoperstavite se tistim, ki za obrambo svojega položaja uporabljajo sovraštvo, če ne želite žaliti spomina na ljudi, ki se jih danes spominjate,« je bil kritičen.

Vsi posegi so se osredotočali na absurdnost vojne in nesmiselne civilne ter zlasti otroške žrtve. Tem so se umrli sodelavci RAI posvečali v času, ko so izgubili življenje. Daniela Luchetta je pred slovesnostjo na srečanju z županom dejala, da je njen mož večkrat obiskal Bosno, ker je želel videti in razumeti, kaj se tam dogaja. »Danes sem prepričana, da je videl in pripovedoval, vem pa tudi, da ni nikoli razumel nesmisla, ki mu je bil priča«, je še poudarila in dodala, da ne smemo prezreti nesoglasij in napetosti, ki so na dnevnem redu v BiH. »Potrebno je storiti še veliko, besede niso dovolj, drugače so slovesnosti, kot je današnja, le vaja retorike, ki je nihče ne potrebuje,« je zaključila Daniela Luchetta.