Galicija je bila za tisti čas neverjetno daleč

Galicija je od časa Marije Terezije (1772) bila sestavni del avstrijske države. Status kronske dežele pripadajoče avstrijskemu delu cesarstva je ohranila tudi po reformi leta 1867, ki je državo razdelila v dve enoti, v avstrijsko cesarstvo in madžarsko kraljevino. Površina najbolj vzhodne dežele cesarstva je znašala približno 80 tisoč kvadratnih kilometrov (78.497 kv. km.) z okrog 8 milijoni prebivalcev (okrog 15 odstotkov celotnega prebivalstva monarhije, ki je znašalo, po podatkih ljudskega štetja leta 1910, nekaj manj kakor 53 milijonov) različnih narodnosti. Ob ljudskem štetju so v deželi našteli 3,5 milijona Poljakov, preostali del prebivalstva pa so sestavljali Ukrajinci, Nemci in pripadniki drugih narodov. Pomembna je bila prisotnost judovske skupnosti (okrog 900 tisoč). Dežela je na severozahodu mejila na Šlezijo, na Poljsko, ki je bila tedaj del carske Rusije, na vzhodu pa na Ukrajino, ki je bila prav tako del Rusije. Na jugu in jugozahodu je naravno ločnico med Galicijo in osrednjim delom cesarstva predstavljala gorska veriga Karpatov. V tem delu cesarstva se je nahajala še manjša kronska (in upravna) enota vojvodina Bukovina z glavnim mestom Černovice. Bukovina je pokrajina, ki leži južno in jugovzhodno od Galicije in je v avstrijskih časih bila avtonomna kronska dežela (Vojvodina Bukovina), z glavnim mestom Černovice. Njeno ozemlje pripada danes Ukrajini in Moldaviji, deloma Romuniji. V tej pokrajini je živela številčno močna nemška manjšina.
Ozemlje nekdanje dežele Galicije je po prvi svetovni vojni v glavnem pripadlo na novo ustanovljeni poljski državi in Ukrajini; slednja je bila kasneje vključena v Sovjetsko zvezo.
Ime je dežela Galicija menda dobila po starodavnem mestecu Halič. Kulturno in gospodarsko središče je bilo mesto Krakow, nekdaj prestolno mesto poljskih kraljev, politično in upravno središče pa Lvov (Lemberg).
Z ozirom na geografsko in strateško lego je bilo v deželi več utrjenih mest. Poleg Krakova, kjer je bilo ob začetku vojne poveljstvo avstro-ogrske vojske za vzhodno bojišče, je zagotovo najbolj znana trdnjava Przemysl v osrednjem delu, kjer sta vojskujoči se strani v večmesečnih bojih, oziroma obleganju, izgubili nad 200 tisoč mož. Avstro-ogrska vojska je bila po začetnem nizu porazov na bojišču prisiljena k umiku na Karpate, kjer so njene enote preživele hudo zimo 1914/1915 in uspešno ubranile napade ruske vojske.
Prebivalstvo Galicije je bilo v začetku 20. stoletja zelo revno. V povprečju so uspeli ustvariti le polovico dohodka v primerjavi s sosedi na Češkem in Moravskem. Ljudje so se preživljali pretežno s kmetijstvom in živinorejo, obdelovalna zemlja je bila v glavnem v lasti veleposestnikov.
Za avstrijsko armado je bila dežela pomembna zaradi nabora vojakov, zaradi preskrbe s hrano, živinoreje in konjereje (okrog milijon konj). Posebej pomembna pa so bila naftna polja v okolici Borislawa (danes je ta kraj v zahodnem delu Ukrajine). Tu so iz nahajališč, zelo plitvo pod zemeljsko površino, načrpali za takratne razmere velike količine surove nafte, dragocene surovine za razvijajočo se avtomobilsko in kemično industrijo. Zdi se skorajda neverjetno, a Avstro-Ogrska je bila takrat po proizvodnji nafte med prvimi državami na svetu.
Zaradi vojnih operacij je veliko trpelo civilno prebivalstvo. Vojaški spopadi so sprožili val beguncev, saj se je frontna črta, posebej v prvem in drugem letu vojne, večkrat premaknila. Begunce iz Galicije so ob začetku vojne preselili v begunska taborišča. Največ so jih nastanili v kraju Gmuend, v Zgornji Avstriji, ob češki meji. Težke razmere so se ublažile šele proti koncu drugega leta vojne in potem ko je v Rusiji izbruhnila revolucija in se skoraj docela umirile po miru v Brest-Litovsku.
Na vzhodnem bojišču, ki mu preprosto rečemo Galicija, čeprav so se boji odvijali na zelo velikem območju, je umrlo več stotisoč vojakov različnih narodnosti, še nekajkrat več je bilo ranjenih in zajetih. Pri Lvovu - nekdanjem Lembergu - je doživel ognjeni krst pehotni polk št. 97, ki so ga v glavnem sestavljali vojaki slovenske, furlanske, italijanske in hrvaške narodnosti s Primorske. V bojih v Galiciji so sodelovale tudi razne druge enote avstrijske armade, v katerih so bili pretežno vključeni Slovenci.
Vojaški spopadi so v vzhodnem in jugozahodnem delu Evrope potekali tudi na območju Črne Gore, Bosne, Albanije, Bolgarije, Romunije, Makedonije in Grčije.Turčija in Rusija sta se spopadali celo v današnji Perziji. Milijone življenj pa je ugasnilo na bojiščih zahodne Evrope.
Ob razpravah o prvi svetovni vojni najprej pomislimo na soško fronto, na Kras in boje na Piavi in v Tirolah. Verjetno zato, ker se je ta strašna izkušnja dogajala pri nas doma oziroma po zlomu pri Kobaridu slabih sto kilometrov zahodneje. Ob tem pozabljamo, da se je južno (italijansko) bojišče raztezalo celih 650 kilometrov, od Štivana in Grmade do Ortlerja. Mnogi rojaki so ga doživeli v celoti (zanimiv opis ponuja dnevnik topničarja Albina Mlakarja). Galicija je bila tisoč kilometrov daleč, Srbija sicer bliže, a za tedanje razmere še vedno neverjetno daleč. Šele ob preverjanju podatkov se zavemo, da je smrt med našimi rojaki na fronti najbolj kosila prav v Srbiji in Galiciji že od poletja 1914, skoraj deset mesecev prej, preden se je začelo na Krasu, ob Soči in na Tirolskem.

Vlado Klemše

Besedilo je povzeto iz knjige »Odšli so brez slave in brez spomina« avtorja Vlada Klemšeta, ki sta jo letos izdali Goriška Mohorjeva družba in Gospodarska zadruga Brajda Vrh, založila pa Zadruga Goriška Mohorjeva.