»Zanima me pisati za druge, ustvarjalno delo v samoti«

Ona in violončelo, Andrejka Možina in njen inštrument. Neločljivo sta povezana, čeprav sta »par« postala kasneje, prej je bil klavir, nato violina in končno violončelo, glasbilo, s katerim se predstavlja, glasbilo, za katerega ustvarja.

Če nam Andrejka pred oči takoj prikliče violončelo, nas njen priimek, Možina, opominja, da pripada družini, v kateri je bila glasba doma. Tullio Možina je namreč glasbenik kitarist, pevec, komponist, ustanovitelj Tržaškega narodnega ansambla, soustanovitelj ansambla Ana ur’co al’pej dvej, kot suhoparno navajajo spletni podatki, vsekakor osebnost, ki jo pri nas vsakdo pozna. Glasba je bila torej Andrejki »usojena«.

Izhajate iz glasbene družine, kar je nedvomno vplivalo na odločitev, da se zapišete glasbi, čeprav ste izbrali drugačno smer od očetove.

Pravzaprav ne čisto različno, oče je bil vedno pozoren na tekste, na iskrenost v pripovedovanju, na intimnost pri avtorski glasbi. Pri osemdesetih (leta 2015, op. ur.) je oče posnel intimističen album Če kamin se ne kadi, sam se je spremljal na kitaro in pel. Jaz z godali počenjam podobno, želim biti iskrena v podajanju, poglobim se v intimnost, zagovarjam skromno jakost, ne maram glasnih izrazov, všeč mi je petje v odtenkih.

Izbira glasbila, violončela, ni povsem običajna. Kaj vas je pritegnilo pri tem glasbilu?

Violončelo ni bila moja prva izbira. Kot otrok sem začela s klavirjem, nato prešla na violino, dolgo sem študirala to glasbilo. Vmes sem tudi pela v zboru. S čelom sem se spoznala pozno, bila sem že na višji srednji šoli. Z violine na violončelo sem prešla po naključju: ni bilo več učitelja violine, moj prejšnji je bil star, spoznala sem Petra Filipčiča, profesorja violončela na Glasbeni matici, imel je okrog 30 let. Takoj sva se ujela. Po letih sva si bila veliko bliže, predvsem pa je imel Filipčič širino, ki je ne zaslediš pri vseh učiteljih. Tako ni vztrajal pri strogo klasični glasbi, temveč je upošteval tudi jazz in druge zvrsti. To sem prevzela, saj tudi v svoji poustvarjalni in ustvarjalni dejavnosti prepletam različne glasbeni zvrsti, povezujem različne svetove.

Po diplomi iz violončela ste se odločili še za jazz, najprej za petje, potem pa za širšo izobrazbo. Študirali ste v Ljubljani in Trstu.

Pravzaprav je moj glasbeni študij potekal nekako vzporedno. Na tržaškem konservatoriju Tartini sem zaključevala študij violončela, v Ljubljani pa sem na Konservatoriju za glasbo in balet študirala jazz petje. Skupno in predvsem vzporedno sem se izobraževala v različnih programih. Po diplomi leta 2004 iz violončela na Tartiniju sem na tržaškem konservatoriju vpisala še bienij iz jazz glasbe. Bilo je kar naporno, vendar zanimivo. Dodala bi, da sem na tržaškem konservatoriju diplomirala kot gojenka tržaške Glasbene matice, to je bilo pred reformo glasbenega šolstva v Italiji. Danes to ni več mogoče: ko zaključiš, te vpišejo kot gojenca Tartinija.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.