Trgovina z ljudmi, cvetoč posel na Balkanu

Balkanska pot ni novost, po njej se migranti pomikajo že od nekdaj. Od lanskega leta pa je predvsem zaradi posledic vojne v Siriji govor o tisočih in deset tisočih prihodih na dan. Čeprav je bilo o takem navalu mogoče začeti razmišljati že po izbruhu arabskih pomladi, se evropske države in Evropska unija nanj niso primerno pripravile. Tako pravi Desirée Pangerc, mlada tržaška antropologinja in analitičarka daljnih slovenskih korenin, ki svojo stroko aplicira na področju varnosti, posveča se organiziranemu kriminalu in tudi terorizmu. Trenutno poučuje na visoki šoli za jezikovne posrednike Ciels v Padovi in Gorici.
V svoji knjigi Il traffico degli invisibili. Migrazioni illegali lungo le rotte balcaniche (Trgovina z nevidnimi; nezakonite migracije po balkanskih poteh), ki so jo pred časom predstavili v Sarajevu, je v sklopu nekajletnih raziskav v nekdanji Jugoslaviji obravnavala temo trgovine z ljudmi.
Zakaj je za raziskovanje trgovine z ljudmi ključna ravno Bosna in Hercegovina?
V Bosni sem začela raziskovati leta 2008. Tistega leta so vsa poročila pristojnih organizacij, ustanov in celo ameriškega State Departmenta poudarila, da so se statistični podatki o nezakonitem priseljevanju in trgovini z ljudmi v tej državi znatno izboljšali. Bosna in Hercegovina je v tem sektorju »izdelala«. Prva posledica pa je bila ta, da je mednarodna skupnost prav zaradi boljših razmer začela pošiljati manj finančnih sredstev institucijam in organizacijam, ki se borijo proti temu pojavu. V ta sklop sodijo tudi organizacije, ki nudijo pomoč žrtvam tihotapcev ljudi oziroma raznih mafij.
Na terenu sem začela opazovati položaj z antropološkega zornega kota. Opazila sem, da se izkoriščanje ni več znašlo v statističnih podatkih samo zato, ker tovrstna trgovina ni prehajala več meje. Kriminalne organizacije so ustvarile nek notranji trg. Posebno pa me je pretreslo dejstvo, da so nekatere bosanske družine s svojimi prihranki kupovale dekleta iz Bosne ter dekleta iz drugih vzhodnih držav, ki so bile v Bosno privedene med vojno v 90. letih ali kmalu po njej. Ta dekleta so bila predmet številnih kupoprodaj, s tem pa je njihova cena padla. Znašla so se seveda v mreži prostitucije, s tem pa sta tesno povezani tudi trgovina z mladoletnimi in trgovina s človeškimi organi.
V očeh javnega mnenja se je položaj torej znatno izboljšal, glede na poročanje bosanskih dnevnikov in pogovore z osebami, ki te zadeve poznajo, pa je bila slika povsem drugačna.
Trgovina z ljudmi se je torej samo spremenila.
Da. Tako je postalo preiskovalno delo še težje, preprečevanje tega pojava pa skoraj nemogoče. Če je v trgovino z ljudmi vpleteno večje število družin, pomeni, da so bila vsa prizadevanja na področju ozaveščanja domačega prebivalstva neuspešna. Vsem institucijam, ki bi morale nadzorovati pojav, pa je ravno zaradi pozitivne uradne statistike primanjkovalo sredstev.
Ali je tovrstna trgovina z ljudmi v končni fazi vsekakor usmerjena proti zahodni Evropi, npr. proti Italiji?
Zgodbe, ki sem jih sama zbrala, zadevajo tudi dekleta iz begunskih taborišč, ki so jih naposled prodali v Italijo. Tu so jih silili v prostitucijo, a tudi v Nemčiji, na Švedskem in drugod.
Ali je šlo za bosanska dekleta?
Med vojno na Balkanu se je veliko bosanskih deklet znašlo v begunskih taboriščih na Hrvaškem. Občasno so se tam pojavili kriminalci, ki so novačili dekleta, tudi mladoletna. Iz taborišč so jih preprosto odpeljali.

Celotni intervju v petkovi tiskani izdaji Primorskega dnevnika