Kaj imata skupnega nono in green pass?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Dober dan. Večkrat berem o vaših prizadevanjih, da se terminologija poenoti – da moramo torej mi, zamejci, ki imamo green pass, reči covidno potrdilo. Spomnil sem se, da so nas celo stroge učiteljice nekoč učile, da lahko rečemo nonotu nono (in ne ded ali dedek kot v Sloveniji). Zakaj torej vi tako vztrajate pri svojem?

Dragi bralec, res je, jezikoslovcev se drži sloves, da vseskozi nekaj preganjamo. Dejansko je naša vloga bolj ta, da svetujemo – uporabnikom in uporabnicam razložimo, kaj stoji za to ali ono besedo, in pokažemo, katere so možne posledice ene ali druge rabe v različnih okoliščinah.

Če nas torej sprašujete, v čem se razlikujeta leksema nono in green pass ter zakaj se pri prvem dopušča (in celo spodbuja) variantnost, pri drugem pa ne, bomo odgovor poiskali v vlogi teh dveh leksemov in v različnih kontekstih njune rabe.

Leksem (beseda) nono označuje figuro iz družinskega okolja, uporablja pa se pretežno v neformalnem sporočanju, celo v osebnih izpovedih – kako naj jezikoslovje tu kaj prepoveduje? Predvsem na ravni leksike (torej izbire besed) smo pri takem sporočanju kar se le da širokogrudni. Še več – raznolikost celo spodbujamo, saj je neformalno sporočanje prostor, v katerem se lahko razvijajo (in se celo morajo razvijati) regionalne in individualne specifike. Isto velja za umetnostna besedila, torej za leposlovje.

Pač pa bodo učiteljice v strogo formalnem sporočilu, kdo lahko pride po otroka v šolo, napisale, da lahko učence in učenke prevzamejo tudi stari starši (in ne nonoti), če imajo pisno soglasje. Ker gre za drugačno raven sporočanja, se temu prilagodi tudi jezik.

In tako smo nekako že prišli do green passa. Ja, tudi v tem primeru moramo ločevati med formalno in neformalno rabo oz. sporazumevalnimi okoliščinami. Če pišete oseben dnevnik o dogajanju v koronačasu in če bo kdaj na podlagi tega dnevnika izšla zanimiva knjiga, v njej zaradi memoarnega žanra gotovo ne bo motil green pass.

Ampak: zaenkrat o tovrstnem potrdilu (green passu oz. o covidnem potrdilu) pišemo v zgolj formalnih sporočilih – v uredbah, pravilnikih, dopisih, obvestilih in seveda v člankih, ki vso to birokratsko pisarijo povzemajo. Tu pa ni v ospredju prijeten slog ali posameznikovo doživljanje spominov na otroštvo, pač pa jasnost in nedvoumnost sporočila. Kdorkoli tako sporočilo prebere – ne glede na to, ali prihaja z Opčin, Kranja ali Celovca –, mora nedvoumno razbrati informacijo, kateri dokument potrebuje, zato da se npr. udeleži konference.

V jeziku je pač tako, da nas ene stvari družijo, uniformirajo – to so strokovni termini. Druge stvari pa nas razločujejo in predstavljajo našo raznolikost – to so besede in besedne zveze, ki sodijo na raven neformalnega sporočanja in ki so tesno povezane z našim doživljanjem sveta, s čustvi in odnosi. Zato bomo vsi govorci in govorke slovenskega jezika v formalnih sporočilih govorili (in pisali) o covidnem potrdilu, znancem in prijateljem pa bomo pripovedovali o nonotih, dedijih, dedkih, dedkotih itd.