Zgodbe Volpija Lisjaka med italijanskimi bralci

Pri tržaški založbi Luglio editore je izšel italijanski prevod zbirke črtic Vonj po morju Bruna Volpija Lisjaka. Knjiga je bila natisnjena že lani, a jo zaradi vala epidemije najdemo v knjigarni šele v teh tednih: platnico krasi slika istega ribiča Lucjota, ki svoje ribe ponuja tudi na slovenskem originalu (Mladika, 2006 in 2015). Naslov ji je Profumo di mare, podnaslov Storielle umoristiche, ma reali del litorale triestino (328 strani, 20 €). Bogati jo pronicljiva spremna beseda tržaškega novinarja in pisatelja Paola Rumiza. Prevod podpisuje Zdravko Bisin.

Knjiga bo italijanskemu bralcu približala zavest, da ob tržaški obali že od nekdaj živijo drugače govoreči sosedi, ki z njim delijo navezanost na isto morje. To morje je, kot piše Paolo Rumiz, »temeljna sestavina identitete, ki presega narodnost in postaja skupna pripadnost. “Mare nostrum” ni naše v nacionalnem smislu ali kot izključna lastnina nekaterih, ampak kot življenjski prostor, ki je odprt za vse narode ob njem.« Rumiz se dobro zaveda, da o slovenskih sosedih italijanski Tržačani vedo malo ali nič. Malo ali nič pa poznajo tudi svojo lastno pomorsko tradicijo, saj je bil njen petstoletni avstro-ogrski značaj dolga leta tabu. Tudi Slovenija malo pozna svoje primorske ljudi: »Gorski svet piva in štrukljev doživlja vonj po malvaziji in cvrtih sardonih kot občasno, eksotično, poletno različico svoje kmečke diete, ne pa kot znak pripadnosti.« Skratka, za Rumiza so zabavne zgodbe Bruna Lisjaka bistvene, da razumemo Trst in raznolikost, ki je ključna sestavina njegove biti.