Zaprta Gorica, Trst pa kot severni Neapelj

Tone Partljič, Dušan Jelinčič in Aldo Rupel so si po vsebinah in pisateljskem žanru zelo različni, združuje pa jih navezanost na Maribor, Trst in Gorico, kjer živijo in o katerih veliko pišejo. Njihova ljubezen in njihovo doživljanje treh mest je bila vezna nit srečanja, ki ga je na Slovenskem knjižnem sejmu priredilo Založništvo tržaškega tiska (vodila ga je Martina Kafol) ne z namenom, da bi iskalo skupne točke treh pisateljev (in treh mest), ampak da bi izpostavilo kako vsakdo od njih čuti in doživlja svoje mesto.

Partljič je povedal, da so Primorci, ki so tja pribežali ob vzponu fašizma, veliko prispevali k razvoju Maribora. Za Rupla, ki dolgo let živi v Gorici, a je po rodu s Tržaškega, sta Gorica in Nova Gorica postavljeni pred jasno dilemo: ali bosta skupaj ali pa z njima ne bo nič. Trst je po miselnosti po njegovi oceni nekakšen severni Neapelj, v mestu ob zalivu so nacionalni odnosi vidnejši kot v Gorici, ki je na tem področju bolj blaga. Dejansko je dosti bolj zaprta od Trsta, saj v mestu ob Soči slovenstvo ne sme biti preveč vidno. Jelinčič, ki se ima za čistokrvnega slovenskega prebivalca Trsta, zgodovino svojega mesta najraje prikazuje z zgodbami, kot je storil v devetih pripovedih v knjigi Tržaške prikazni (v slovenščini je izšla je pri ZTT, v italijanščini pri založbi Bottega Errante).