»Zaenkrat sem bolj strpen«

Toneta Partljiča prav gotovo ni potrebno posebej predstavljati, saj njegov izjemni opus zajema več kot petdesetletno izjemno plodovito literarno ustvarjanje. Sebastjan in most ter Nebesa pod Pohorjem sta zgolj (pred)zadnja romana izmed zajetne množice del tega izjemnega slovenskega pisatelja, dramatika in scenarista. Naj ob tem ilustrativno navedemo še njegov, v minulem letu izdani roman z naslovom Pesnica, v katerem se avtor vrača v čas in rodno okolje, nenazadnje v prostor in dobo verjetno njegovega najuspešnejšega dramskega dela z naslovom Moj ata, socialistični kulak.

Nedavno ste izdali svoj zadnji roman Pesnica, ste aktivni na področju pisanja tudi v času izolacije?

Poskušam napisati zbirko o doživetjih in spoznanjih na majhnem otoku. A je vedno problem in neprepričljivo, kadar kopenski pisatelji pišejo o morju, ljudeh na otokih, morskih vetrovih in vonjih. Sem že nekajkrat začel. No, je pa Kovič napisal antologijsko pesem o morskem prividu Južni otok. Veliko pa berem. Prezrto zaradi prejšnjega pomanjkanja časa in po dvajsetih letih spet kako »drugo« branje. In sem presenečen, kako drugače zgleda Dostojevski po dvajsetih letih po drugem ali celo tretjem branju.

Torej »koronavirus« solidno vpliva na vaše delo?

Dobro vpliva. Bolj sem skoncentriran. Imam več časa za »nosečnost« načrtov in načrtovanje. Še bolj pa vrednostno ... Zdaj je najvažnejše, da so zdravi tvoji in ti sam in imaš kruh, prej pa se mi je zdelo, da je važno, če sem »povsod« poleg, »nastopam«, če me tiskajo, če imam kak evro v žepu, če zmaga Maribor ...

Je mogoče vaše pisanje sedaj kaj bolj črnogledo, pesimistično ipd.?

Ne. Pač veš, da so predniki doživljali okupacije, vojne, kuge, po prvi vojni na primer davice, škrlatinke, tifus, španske gripe ... Saj smo po verjetnostnem računu morali ja vedeti, da nas bo kaj doletelo ... Izolacija ni najhujše. Sem kar v dobri družbi. In navsezadnje utrjujeva z ženo zakon ...

Ali ste vi tisti, ki hodite v trgovino? Se držite pravila za upokojence in stvari nabavljate med 8 in 10. uro?

Jaz hodim v trgovino, ja. Že zaradi avta. Imamo pa tudi vlado, ki nadzoruje, kako se držimo pravil ... Omenjenih se držim. In desetih božjih zapovedi.

Kupujete na zalogo? Ne, to pa ne.

No, včasih kupim kak cel vez mineralne vode in kruh za dva dni.

V zadnjem času beremo, da je ena izmed kolateralnih škod povečana nestrpnosti med prebivalstvom. Katere so tiste spremembe, ki jih najbolj občutite sami pri sebi in na sebi?

Zaenkrat sem bolj strpen. Nekateri mi tudi sicer celo očitajo, da sem preveč strpen do drugačnih, do »jugovičev«, emigrantov ... Ljudje, ki me morda ne marajo, me pa zdaj tako ali tako ne kličejo. Tu in tam pokličem koga. V vaše kraje sem te dni poklical na primer Miroslava Košuto in njegovo Marto in Marka Kravosa in njegovo Srečko. Od Klavdija Palčiča pa nimam telefona ... V Istro pa Marka Pavliho in v Gorico prijatelja Miho Demšarja.

Nasvet mogoče, kako ravnati, da se imamo pod kontrolo?

Ker že petinštirideset let ne pijem alkohola, se imam zmerom malo pod kontrolo. Za druge pa naj velja pregovor, da naj najprej razkužijo pred lastnim pragom ...

Ali mislite, da se bo po obdobju virusa karkoli spremenilo?

Po vsaki krizi ni nič več, kot je bilo pred krizo. Nekaj časa bomo raje zunaj kot not. Mogoče bomo malo bolj skromni in tudi malo manj nas bo. Človeška nrav pa se spreminja bolj počasi.

Kaj nameravate storiti kot prvo, ko bo obdobje izolacije zaključeno?

Obiskati hčerko in vnukinjo in njenega psička, ker smo zdaj v treh različnih občinah. Ta čas pa upam, da ne bo prepovedano še telefoniranje iz ene občine v drugo.