Začarana pot pevk zbora Igo Gruden

The fairy way - Začarana pot je naslov nove CD plošče nabrežinskega dekliškega pevskega zbora Igo Gruden. Vilinski svet in predvsem sugestije narave so vir navdiha za poznoromantični spored, ki črpa iz britanske literature na prehodu med 19. in 20. stoletjem. Krstna predstavitev s koncertom bo danes ob 20. uri v Kulturnem domu Igo Gruden. Udeležba bo zaradi omejenega števila mest možna le z vabilom, poskrbljeno pa bo za neposredni prenos na Facebook strani društva SKD Igo Gruden. Predstavitev bodo spremljale besede poznavalke zborovskega sveta in radijske urednice Tamare Stanese, pevke pa bodo spregovorile z glasbo, ki bo za mnoge poslušalce verjetno odkritje, kot nam je v pogovoru povedal dirigent Mirko Ferlan.

Skladbe britanskih avtorjev so originalna izbira, sad širšega pogleda na zborovsko literaturo. Kako je prišlo do te zamisli?

Ta glasba me je navdušila pred leti, ko sem prvič izvedel Elgarjevo skladbo za ženski zbor The snow (Sneg). Poiskal sem še druge skladbe, da bi sestavil program za nastop na deželni reviji Corovivo leta 2019. Britanski poznoromantični in kasnejši repertoar ima v svoji raznolikosti neko skupno nit in mi je zelo zanimiv, ker odraža občutek za vodenje fraziranja: je speven in hkrati dovolj zahteven. Skladatelje iz istega območja in podobnega obdobja sem povezal med sabo, da bi izpostavil dva tokova: na eni strani Vaughan Williams, ki izhaja iz otoške tradicije, na drugi akademski Stanford, ki izpostavlja vpliv nemške romantike in je bil profesor tako Williamsa kot Holsta, ki je med izbranimi skladatelji najbolj svetovljanski.

Program cedeja ni izključno zborovski, saj vsebuje tudi solo skladbe.

Razvili smo širšo barvno paleto, tudi s sodelovanjem instrumentalistov, da bi prikazali popolnejšo sliko obdobja in prostora. V posnetkih igrajo pianist Matjaž Zobec, violinistki Katja Dadič in Laura Tomasella. Pevka Nada Tavčar redno sodeluje z nami kot vokalna trenerka; z njo smo poiskali nekaj samospevov, ki bi lahko bili primerni v tem kontekstu. Črpali smo iz dveh ciklov Vaughana Williamsa, Songs of travel in Four last songs: prvega zaznamuje tradicionalnejši prijem, medtem ko je drugi bolj impresionističen in je pri njem opaziti tudi večjo zrelost pri izbiri besedil.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.