»Upiranje krivicam je del moje osebnosti«

Režiser in scenarist Marco Bellocchio je včeraj stopil na rdečo preprogo 42. festivala za nagrado Sergio Amidei kot dobitnik letošnje nagrade za avtorski opus. Priznanje, ki so ga v prejšnjih izvedbah goriškega festivala med drugimi prejeli Pupi Avati, Carlo Verdone in Mario Martone, vrednoti delo umetnika, ki je skozi celo kariero pokazal tankočutno pozornost do emblematičnih, resničnih zgodb. Prejel je letošnjo nagrado David di Donatello za celovečerec Esterno notte o ugrabitvi Alda Mora, a je v zadnjih desetletjih prevedel v filmsko govorico tudi zgodbe mafijca Tommasa Buscette, »speče lepotice« Eluane Englaro, Mussolinijeve ljubice Ide Daiser, vse do avtobiografskega Marx può aspettare (2021).

Njegovo delo zaznamuje izrazit družbeni angažma, saj posveča pozornost tudi duševni bolezni ter kritično analizira politične in verske zablode ter odnose med mediji in politiko.

Marco Bellocchio je včeraj odgovarjal tudi na vprašanja Primorskega dnevnika.

Biti scenarist je v vašem primeru nuja, strast ali način za popolnejšo uresničitev režijskih načrtov?

Zanima me preprosto pisanje scenarijev. Včasih gredo tudi svojo pot, kot v primeru besedila La vita accanto, ki sem ga opustil in ga bo zdaj režiral Marco Tullio Giordana. Pravil dejansko ni in obstajajo različni scenaristi. Na primer tisti, ki blestijo s posebnim žarom, kot Zavattini in Solinas. Scola pa se je rodil kot scenarist.

Pogosto se ukvarjate s kontroverznimi temami.

Upirati se krivicam je del moje osebnosti. Moj film na temo evtanazije je na primer nastal na valu ogorčenja, ki je sledil debati, v kateri so imeli politični interesi glavno besedo. Danes so druge teme bolj aktualne. Pravzaprav v današnji družbi imamo toliko težav, ki ogrožajo bistvo našega obstoja, da je dejansko veliko izbire. Na primer se zelo sprašujem o nadomestnem materinstvu, ki sloni na hinavščini utemeljitev, saj ne gre za etiko, temveč za denar.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.