»Čutim se dolžnega, da stvari opazujem in o njih pišem«

Paolo Giordano (1982) se je po izjemnem uspehu prvenca La solitudine dei numeri primi (v prevodu Samotnost praštevil) od leta 2008 do danes uveljavil kot pisatelj prodornega duha. V svojih delih raziskuje najbolj intimna občutenja posameznikov, ki niso imuni na družbene dinamike. Njegovo pisanje najdemo tudi na straneh italijanskega dnevnika Corriere della Sera, kjer novinarsko poročanje dopolnjuje s članki, v katerih preizprašuje smisel sodobnega dogajanja. Je tudi avtor podcastov – v enem od teh je na krovu ladje Life Support humanitarne organizacije Emergency v prvi osebi doživel in nato opisal reševanje beguncev v Sredozemlju.

Svoje pripovedovalsko poslanstvo udejanja tudi kot popularizator znanosti. Giordano namreč po doktoratu iz fizike ni zapustil znanstvenih voda, saj je danes med drugim umetniški vodja tržaškega festivala Scienza e Virgola, ki ga prireja tržaška Visoka šola za napredne študije Sissa. Giordanova dela so prevedena v več kot 30 jezikov, med drugim tudi v slovenščino. Z njim smo se v začetku tedna pogovorili v Ljubljani, kjer je predstavil slovenski prevod svojega zadnjega romana Tasmanija.

Pred časom ste v intervjuju dejali, da je vaš rojstni Turin nekakšen Trst brez morja.

Da sem to rekel? Priznam, da se v Trstu počutim kot doma. To mesto ob meji je v marsičem podobno Turinu, na katerega tudi vpliva bližina meje, čeprav je Trst močno zaznamovan z morjem.

Kakšen je vaš odnos do morja? Se je morda spremenil po izkušnji na ladji Life Support?

Morje sem odkril relativno pozno, saj ni bilo del mojega otroštva. Zadnja leta pa ga kot odrasel človek vse bolj iščem. Na ladji Life Support se je moje dojemanje neskončnih morskih površin vsaj deloma spremenilo. V bistvu smo v zadnjih 15 letih vsi začeli povezovati južne dele naših morja s tragedijami in smrtmi, ki spremljajo pot hrepenenja po svobodi.

Te podobe so morda potisnjene v ozadje naše zavesti, vendar so še vedno tam. Okolje, ki smo ga nekoč povezovali zgolj z občutkom svobode in zabavo, je danes tudi kraj največje morije v Evropi. To veliko protislovje je pogosto prisotno v mojih zapisih.

Pripovedujete v vlogi pisatelja, avtorja reportaž, podcastov in promotorja znanosti. Ravno znanstveniki in novinarji so danes pogosto tarča napadov, bodisi če razlagajo o cepivih bodisi če pišejo o vojni v Ukrajini. Je zato danes težje pripovedovati?

Niti ne. Zaradi dogajanja v svetu se danes počutim celo dolžnega, da stvari opazujem in o njih pišem. To moje poročevalsko prizadevanje pride močno na dan ob pisanju za dnevnik Corriere della Sera – denimo ko sem pisal o vojnem vsakdanjiku ljudi in tudi literarnih ustvarjalcev v Ukrajini. Kot pisatelj pa moram pred vsakim zapisom vse to najprej predelati.

Danes že vsak dogodek ali izjava močno polarizira javnost, debate potekajo po istem kopitu in z zelo podobnimi izrazi. Zato sem prepričan, da obstaja velika potreba po pripovedovanju z drugačnimi besedami.

Kdo po vašem najbolj čuti to potrebo?

V prvi vrsti pisatelji.

Kaj pa bralstvo?

Prepričan sem, da tudi javnost hrepeni po drugačnem načinu pripovedovanja.

Novinarji pa imamo včasih občutek, da javnost raje sega po enostavnih razlagah in ne želi slišati ali brati o stvareh, ki jih plašijo. Na primer o podnebni krizi, s katero se intenzivno ukvarjate ...

To, da nam ljudje ne prisluhnejo, ne more in ne sme biti alibi za to, da ne bi pripovedovali. Na nas, ki pišemo, je, da najdemo primerne oblike komuniciranja.

Vem, da nas je vse prevzela medijska lenoba in da raje spremljamo črno-bele debate na družbenih omrežjih. A ravno takšne vsebine zdaj oblikujejo dnevno poročanje časopisov. Ta začaran krog moramo prekiniti, ker je svet kompleksen, in o tej kompleksnosti moramo tudi pisati.

Zato menim, da imamo pripovedovalci zelo težko nalogo: ne sme nas biti strah protislovij, priznati moramo tudi, ko česa ne vemo. Takšnih priznanj je bilo veliko v moji drobni knjižici o covidu (esej V času epidemije, op. av.). Takrat si nismo upali priznati, da odgovorov na nekatera preprosto nismo imeli.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.