Umetnost je po naravi konstruktivna

Umetnost je po naravi konstruktivna, je sinonim za gradnjo in novogradnjo, s katero njeno živo jedro zasleduje preseganje standardov, utiranje izvirnih poti. Umetnost je prehodni ritual v neko drugo stanje, ki ga ni mogoče predvideti, naročiti mimo vrste ali izsiliti: umetniki živijo na meji med poznanim in slutenim, odpravljajo se v neznano zato, da del tega vzamejo s seboj in ga udomačijo. Na tem nevarnem previsu obstane le tisti, ki ima izjemno osebno in ustvarjalno zrelost in je do kraja predan etiki težje poti.

Letošnji nagrajenci so iz tega sveta in testa, je predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič sinoči dejal na odru Cankarjevega doma. Slavnostni (in edini) govornik na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku je zapel hvalnico umetnosti in letošnjim prejemnikom Prešernove nagrade in nagrad Prešernovega sklada. Ki se se s svojo umetnostjo znajo zoperstaviti »tragičnemu mrku humanosti«.

Tržaški in goriški nagrajenec

Čast, da prvi stopi na oder, je sinoči pripadla tržaškemu pisatelju in novinarju Dušanu Jelinčiču, ki je nagrado Prešernovega sklada prejel za kratki roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, »subtilno tematizacijo zapletene življenjske zgodbe očeta Zorka Jelinčiča«. Ta zaradi nazornega etičnega imperativa prerašča v kolektivno držo in veliki kolektivni tekst povojnega tržaškega romana. Jezik ni samo komunikacija, je tvoja intima, je v videoposnetku, s katerim so predstavili vsakega nagrajenca, spomnil Dušan Jelinčič: če se ne boriš za svoj jezik, se ne boriš za človeško bistvo, kajti brez njega te ni. Če bi se danes znašli v dramatičnih pogojih, v katerih so se naši predniki, bi se še znali upreti, je ocenil sin ustanovitelja tigrovskega gibanja.

Nagrado Prešernovega sklada je prejel tudi Goričan Aleksander Gadžijev, izreden pianist, ki zna »kot čarodej oživiti klavirsko partituro in spet odpirati čas, ki je za nami«, kot je dejal predsednik Muhovič. Nagrado je prejel za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih: Gadžijev zna predramiti zvočni svet, ki govori iz duše in lahko ljudi gane do solz. Zvok klavirja je bil zanj najprej igra, je v posnetku zaupal najmlajši izmed letošnjih nagrajencev, a ta zvok je imel nekaj magičnega in pravljičnega, kar danes zasleduje zlasti z iskanjem globoke tišine v sebi: ne najde je vedno, je zaupal, ko jo pa, to najbrž začutijo tudi poslušalci.

Nagrade Prešernovega sklada so prejeli še skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar za film Orkester ter arhitekturni atelje Medprostor za dosežke v preteklih treh letih (lesena hiša Hribljane, športna dvorana Šentvid, ureditev kompleksa Žičke kartuzije).

Dve za življenjsko delo

Prvo Prešernovo nagrado, najvišje državno priznanje za življenjsko delo na kulturnem področju, je predsednik Muhovič izročil multidisciplinarni umetnici Emi Kugler, ki v filmskem svetu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Njene podobe se pred nami rojevajo kot presenečenje in fascinacija, je bilo slišati, gledalcem pa se ponujajo v filmih Phantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019). Drugo Prešernovo nagrado je prejel akademski slikar Herman Gvardjančič, ki je že pred leti zaslutil, kako pomembno je v naši dobi raziskovati in spoznavati vidnost.

Umetniški program je nosil naslov Svet se nagnil je naprej, povzet pa je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost. Režijo in scenarij je podpisal Matjaž Farič in na oder postavil preplet poezije, plesa, glasbe, lutkovnega gledališča (dogajanje na odru so prevajali tudi v znakovni jezik).

Po uradnem zaključku je na oder stopila tudi Svetlana Makarkovič, a zato, da bi prebrala svoje verze: da ji izročijo Prešernovo nagrado, kateri se je bila leta 2000 protestno odrekla, bo morala očitno še počakati.